Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki jo je mož pri rojstnodnevnem darilu za polnoletnega sina elegantno zaobšel.
Draga Polona,
z možem sva poročena 21 let in imava dva otroka, 18-letnega sina in 15-letno hčer. Prejšnji mesec je sin praznoval 18. rojstni dan. Že nekaj časa govori o tem, da bi rad imel svoj avto. Vozniški izpit je naredil poleti, trenutno pa si izposoja mojega ali moževega.
Z možem sva se o avtu že pogovarjala, a sem bila jaz zelo proti temu, da bi mu ga preprosto kupila. Ne zato, ker si ga ne bi mogla privoščiti, mož ima podjetje in zelo dobro zasluži, ampak ker se mi zdi pomembno, da se nauči, koliko takšna stvar stane. Predlagala sem, da čez poletje dela, nekaj denarja prihrani, midva pa mu potem dodava razliko. Mož se s tem ni strinjal. Rekel je, da je sin priden, v šoli mu gre dobro, ne povzroča težav in da ne vidi razloga, zakaj mu ne bi za 18. rojstni dan podarila nečesa večjega.
Pogovor sva končala brez dogovora. Mislila sem, da to pomeni, da bova o tem še govorila, a očitno si je mož to razlagal drugače. Na sinov rojstni dan smo imeli doma kosilo. Po torti je mož rekel, naj gremo vsi ven, ker ima še eno presenečenje. In ... pred hišo je stal popolnoma nov avto s pentljo na pokrovu. Ne bom o znamki ali modelu, ni sicer nek ultra prestižen avto, ampak vseeno pa ne gre za najcenejše vozilo. Sin je začel kričati od veselja, hči je snemala s telefonom, mož pa se je smejal in mu podal ključe.
Jaz sem samo stala tam. Nisem želela sinu pokvariti rojstnega dne, zato pred otrokoma nisem rekla ničesar. Zvečer pa sem moža vprašala, ali se mu je zmešalo. Rekel je, da je avto plačal iz svojih prihrankov in da ni vzel niti evra z najinega skupnega računa. Rekla sem mu, da sploh ne gre samo za denar. Oba sva starša in o tem, ali bo najin 18-letnik dobil več deset tisoč evrov vreden avto, bi se morala odločiti skupaj.
On pa mi je odgovoril: "To je moj sin in moj denar." Ta stavek me je skoraj bolj razjezil kot avto. Tudi moj sin je! Jaz sicer žal ne zaslužim toliko, da bi se lahko skeširala za avto, ampak veliko več prispevam h gospodinjstvu kot mož. Mož še kar vztraja, da pretiravam. Po njegovem je sin zdaj polnoleten, avto je darilo in on lahko s svojim denarjem naredi, kar želi.
Poleg tega pravi, da bi morala biti vesela, ker je sinu omogočil nekaj, česar si sama pri 18 letih nisva mogla privoščiti. Ampak zame nikoli ni šlo za to, da sinu avta ne privoščim. Hotela sem, da nekaj mesecev dela, privarčuje vsaj del denarja in dobi občutek, da takšne stvari ne padejo z neba. Zdaj pa je mož naredil ravno nasprotno. Še huje se mi zdi, ker sva se o tem že pogovarjala in se nisva strinjala. In on mi je šel kontrirat in ga kupil na skrivaj.
Potem pa ga je postavil pred hišo s pentljo, pred otrokoma, ker je zelo dobro vedel, da ne bom rekla: "Ne, tega avta ne smeš imeti." Zdaj sem v položaju, kjer lahko samo sprejmem odločitev, ki jo je on že sprejel za oba. Sin je seveda presrečen in nočem, da bi imel občutek, da mu želim vzeti darilo. Toda vsakič, ko vidim ta avto pred hišo, sem jezna. Neupravičeno?
Andreja
Draga Andreja,
ne. Jaz bi bila besna. Ne zaradi avta, ampak ker je tvoj mož zelo dobro vedel, da se z nakupom avta ne strinjaš, pa ga je šel kljub temu na skrivaj kupit. Še več: poskrbel je, da boš za njegovo odločitev izvedela v trenutku, ko je praktično ne boš več mogla izpodbijati.
Pred hišo stoji popolnoma nov avto s pentljo. Tvoj sin skače od veselja. Hči snema. Oče mu podaja ključe. Kaj naj bi ti naredila? Stopila med njiju in rekla: "Ne tako hitro, sine, mama je bila proti, avto gre jutri nazaj v salon"? Seveda ne bi, in tvoj mož je to vedel.
Zdaj pa k njegovemu biseru: "To je moj sin in moj denar." Ne, gospod. Denar je morda res njegov, sin pa ni. Tvoj mož ima lahko svoje prihranke. Lahko ima uspešno podjetje. Lahko zasluži desetkrat toliko kot ti. Čestitke. A nič od tega mu ne daje desetkrat več glasovalnih pravic pri vzgoji vajinih otrok. Še posebej me zmoti tvoj stavek, da ti sicer zaslužiš manj, vendar veliko več prispevaš h gospodinjstvu. To je v družinah, kjer so moški finančno uspešni, pogosta težava. In ravno zato je njegovo poudarjanje "mojega denarja" še bolj nesramno.
Če si ti dvajset let prevzemala večji del kuhanja, pranja, čiščenja, organizacije družinskega življenja, skrbi za otroke in vseh tistih tisoč stvari, zaradi katerih gospodinjstvo sploh deluje, to ni nek ljubek prostovoljski projekt, ki nima nobene vrednosti samo zato, ker zanj vsak mesec ne dobiš nakazila. Plača ni edina valuta, s katero se prispeva v družino. In zelo pazljiva bi bila, če bi se v vajinem zakonu začela uveljavljati logika "Jaz zaslužim več, zato lahko pri velikih družinskih odločitvah naredim po svoje".
Ker danes govorimo o avtu, jutri bo morda sinu dal 30.000 evrov za stanovanje, hčeri plačal nekaj, glede česar se ti ne strinjaš, in vsakič lahko zaključi razpravo z: "Moj denar." Tako zakon ne deluje. Starša se pogosto ne strinjata pri marsičem v zvezi z otroki, a se pogovarjata, pogajata, iščeta kompromise. Morda bi prišla do tega, da sin za avto prispeva nekaj tisočakov, morda bi mu kupila cenejši avto. Ampak tvoj mož ni iskal kompromisa, počakal je, da se pogovor konča brez dogovora, in si nato sam razglasil zmago.
Kakorkoli: avta jaz zdaj ne bi vračala. Sin ni ničesar zakrivil. Dobil je sanjsko darilo in normalno je, da je navdušen. Ne vleci ga v spor med staršema in mu nikar ne razlagaj, da si bila ti proti. Bi pa naredila nekaj drugega. Ker mož očitno tako zelo želi sinu omogočiti avto, naj zdaj z njim sede za mizo in mu razloži, koliko ta avto dejansko stane.
Zavarovanje, registracija, gorivo, servisi, gume, popravila. In potem se vsi trije dogovorite, kaj od tega bo plačeval sin. Ni treba, da je tvoja vzgojna ideja izgubljena samo zato, ker pred hišo že stoji avto. Osemnajstletnik lahko dobi lepo darilo in se hkrati nauči, da avtomobil ni čarobna škatla, v katero samo sedeš in se voziš.
Še prej pa je treba v red spraviti tvojega moža. Mora razumeti razliko med "S svojim denarjem lahko kupim, kar želim" in "Ker imam več denarja, lahko preglasujem svojo ženo." Prvo je stvar njegovih financ, drugo pa zelo slab način vodenja zakona. Poleg tega me njegov stavek "To je moj sin" od vsega najbolj skrbi. Ker si tudi ti njegova mama, in sploh ni pomembno, da nimaš dovolj denarja, da bi pred hišo parkirala nov avto s pentljo.
Bila si njegova mama pri neprespanih nočeh, boleznih, vrtcu, šoli, puberteti, domačih nalogah, skrbeh in vsem drugem, kar je prišlo v teh osemnajstih letih. Očetov bančni račun mu zato ne daje večjega deleža vajinega sina. Tvoj mož ti je žal pokazal, da bo, kadar mu tvoj odgovor ne bo všeč, preprosto naredil po svoje. In to je stvar, ki jo morata razčistiti, preden pride naslednja velika odločitev.
Polona
