Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše bralka, ki ima zaradi zdravstvenih težav moža občutek, da ima v družini še enega otroka ...
Draga Polona,
Znašla sem se v nezavidljivi situaciji. Stara sem 38 let, z možem, ki je star 50, sva skupaj že 14 let, imava otroke, oba delava in si stroške deliva na pol. Na začetku sva bila res ekipa – skupaj sva kuhala, skrbela za dom, vse je bilo uravnoteženo.
Potem pa so se stvari začele spreminjati.
Po rojstvu prvega otroka je imel mož težave z duševnim zdravjem, med covidom pa je razvil motnjo hranjenja, zaradi katere se je njegov odnos do hrane popolnoma spremenil. Zdaj ne je skoraj ničesar: brez mesa, brez zelenjave, brez večine normalnih obrokov. Večinoma živi od riža, čipsa, sladoleda in proteinskih ploščic.
Jaz pa medtem kuham za vse ostale.
Najin sin ima hude alergije, zato moram vse obroke pripravljati doma. To pomeni veliko načrtovanja, kuhanja in prilagajanja – in že tako sem izčrpana, ker večino gospodinjstva in skrbi za otroke nosim sama.
Zdaj pa pride del, ki me je potisnil čez rob. Ko kuham določene stvari – recimo piščančjo juho – mož pravi, da mu gre od vonja na bruhanje. Enkrat me je sredi noči zbudil, ker ga je to tako motilo. Poskusila sem prilagoditi recept, zmanjšati vonj, ampak nič ne pomaga.
Za nekaj časa sem nehala delati juho, ampak pred kratkim smo bili vsi bolni in to je ena redkih jedi, ki jo sin lahko je, zato sem se je spet lotila.
Mož je znorel. Pred otroki mi je rekel, da mi je vseeno zanj, da mu uničujem življenje, da v njegovi bližini namenoma delam nekaj, zaradi česar mu je slabo.
Po eni strani razumem, da mu je neprijetno. Po drugi pa ne morem več prilagajati celotnega življenja in prehrane trem ljudem okoli enega človeka, ki praktično ničesar ne je. Sem tukaj res jaz problem?
Petra
Draga Petra,
Tvoj mož ima očitno odnos do hrane, ki ni enostaven. Morda celo potrebuje pomoč. Ampak – in to je ključno – to ne pomeni, da lahko celotno družinsko življenje prilagodi sebi.
Ker trenutno se dogaja točno to: ti kuhaš, skrbiš za otroke, prilagajaš obroke, iščeš rešitve , on pa postavlja pravila, na katera nimaš več vpliva. In ko teh pravil ne moreš več izpolniti, te obtoži, da ti ni mar zanj.
To ni pošteno. Ne moreš imeti gospodinjstva, kjer ena oseba ne je skoraj ničesar, hkrati pa pričakuje, da se bo vse vrtelo okoli tega. Še posebej, ker tukaj ne govorimo o luksuzu ali izbiri – govorimo o otroku z alergijami, ki potrebuje konkretno hrano.
Ti delaš točno to, kar moraš, hraniš družino. In če nekdo zaradi tega kriči nate pred otroki, potem problem ni v juhi. Problem je v tem, da si ti ostala sama v vlogi odrasle osebe v tem odnosu.
Pogovorita se z možem, naj si poišče pomoč. Že zato, ker njegova trenutna prehrana res ni vzdržna na dolgi rok. Dokler bo tako občutljiv na vonje, pa naj najde način, da tebi in otrokom ne bo oteževal prehranjevanja v lastnem domu. Morda razmislita o tem, da v kuhinji nosi masko ali kaj podobnega.
Pa zapomni si: nisi ti problem. Si samo na točki, kjer ne moreš več nositi vsega sama.
Polona
