Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona rešuje tudi intimne zagate. Tokrat problem bralke, ki ji želja po užitku jemlje koncentracijo v službi.
Draga Polona,
noro neprijetno mi je tole napisati, ampak ne vem več, kam naj se obrnem.
Zadnje mesece imam problem, ki mi uhaja izpod nadzora. Začelo se je čisto nedolžno. Po cele dneve sem v službi, delam v podjetju, kjer je veliko stresa, pogosto sem res napeta, nosim ogromno odgovornosti ... no, skratka, nekje vmes sem ugotovila, da mi ena stvar res pomaga, da se "resetiram". Da skočim na službeni wc in ... saj veš, se malo olajšam.
Najprej sem o tem samo razmišljala. Potem sem si končno upala na hitro na wc in to mi je res pomagalo – sprostilo me je, umirilo. Na srečo so wc-ji ločeni od naših pisarn, tako da imam tam zelo pogosto mir. Včasih imam v glavi kakšne scenarije, kak hud tip, ki sem ga videla tistega dne ali erotičen film, včasih pa pač opravim res na hitro, skoraj mehansko.
Problem je, da zdaj to počnem skoraj vsak dan. Včasih večkrat. In ne gre več samo za stres. Zdaj je ta potreba postala res močna. Prišlo je tako daleč, da me včasih že sredi sestanka odnesejo misli, kako bo, ko bom končno prišla do wc-ja. Težko se skoncentriram, v glavi imam samo eno stvar.
Grozno me je sram. Navzven sem uspešna, resna, odgovorna. Nihče ne bi nikoli pomislil, kaj se zgodi, ko izginem "za pet minut". Po eni strani si pravim, da nikomur ne škodujem. Po drugi strani pa imam občutek, da izgubljam nadzor. Sem postala odvisna od masturbacije v službi?! In kako naj to ustavim?
Primorka
Draga Primorka,
lepo te prosim, pomiri se. Kar opisuješ, sploh ni tako redko, kot si misliš, sploh v raznih korporativnih, stresnih službah. Tvoje telo je pač našlo način, kako se spopasti s stresom. In našlo je nekaj, kar deluje hitro, učinkovito in brez zapletov.
To ni problem.
Problem nastane, ko to postane edini način za regulacijo stresa. In točno to se je zgodilo tebi. Sploh ne gre več za užitek, namesto da bi se umirila na druge načine, si ustvarila bližnjico. In zdaj jo tvoji možgani iščejo vsakič, ko pride do napetosti, dolgčasa ali preobremenjenosti. Nisi pokvarjena, samo deluješ po ustaljenem mehanizmu.
Vendar pa je to, da si začela izgubljati fokus v službi in da sredi dneva razmišljaš o tem, zelo jasen znak, da moraš narediti korak nazaj. Ne zato, ker bi bilo to, kar počneš, narobe, ampak ker te je začelo obvladovati.
Rešitev ni, da si zdaj to popolnoma prepoveš, ampak da si vrneš izbiro. Poskusi uvesti majhne prekinitve: ko začutiš impulz, ga ne ignoriraj, ampak ga zamakni . Najdi drug "reset" (kratek sprehod, voda, dihanje) , predvsem pa opazuj, kdaj se tvoja potreba sproži. Ker verjetno ni naključje.
In še nekaj, kar je pomembno: če bi to počela doma, se najbrž ne bi spraševala, ali imaš problem. Vprašanje je samo, zakaj je tvoj ventil postal službeni WC. Odgovor na to verjetno ni zares povezan s spolnostjo, ampak tvojim odnosom do službenega okolja.
Srečno, verjamem, da ti lahko uspe.
Polona
