Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše bralka, ki je prepričana, da je obsesija njene mame s Temujem presegla vse meje ...
Draga Polona,
še zdaj ne vem, ali naj se smejem ali jokam. Moja mama je zadnje mesece popolnoma padla v Temu. Na začetku so bile to nedolžne stvari: kakšne kuhinjske malenkosti, organizatorji za omare, drobnarije za stanovanje. Malo sva se hecali, da je padla v kremplje Kitajcem, potem ko je toliko let govorila, da je to klump, ampak nič takega. Zagovarjala se je, da "so se časi spremenili" in da imajo res "čisto vse, kar potrebuješ."
Potem pa je šlo vse skupaj v precej čudno smer. Nekega dne mi je ponosno pokazala paket, ki je prišel. Rekla je, da si je "končno nekaj privoščila zase". Mislila sem, da gre za kakšno obleko ali torbico. Ampak ne. Naročila si je komplet spodnjega perila, ki je bil … no, zelo ekspliciten. Tak, ki ga jaz ne bi nosila, pa sem 30 let mlajša. Čipke, trakovi, izrezi na mestih, kjer jih res ne pričakuješ.
In to še ni bilo vse. V istem paketu je imela še nek pripomoček za odrasle, ki ga sploh nisem znala takoj identificirati. Ona pa ga je čisto mirno držala v roki in rekla: "To zdaj vsi kupujejo."
Dobesedno sem zmrznila. To je ista ženska, ki mi je kot najstnici govorila, da naj se vedem spodobno,ki je zardevala ob intimnih prizorih v filmih in nikoli ni govorila o seksu. Zdaj pa sedi za kuhinjsko mizo in mi razlaga o svojih novih "igračkah". Pustimo to, da še jaz, ki sem bolj liberalna, teh stvari ne bi naročala s Kitajske, ampak bi šla ponje v bližnji seks shop.
Ne vem, kaj me bolj moti – to, da to počne, ali to, da to deli z mano. Po eni strani si mislim, okej, naj ima svoje življenje. Po drugi strani pa imam občutek, da sem priča nečemu, čemur mi kot hčerki res ne bi bilo treba. Ali pretiravam? Naj se samo sprijaznim s tem, da imajo tudi starši svoje … faze?
Rahlo travmatizirana hči
Draga rahlo travmatizirana hči,
globoko vdihni. Tvoja mama ni postala čudna, ampak je preprosto odrasla ženska, ki si je očitno dala dovoljenje, da izživi tudi tisti del sebe, ki ga ti prej nisi videla.
To je za otroka vedno manjši šok.
Mi imamo starše radi v zelo specifični vlogi: kot mamo in očeta. Težko jih vidimo kot ljudi, ki imajo želje, fantazije in svoje intimno življenje. Še posebej, če smo imeli celo življenje občutek, da so zadržani.
Ampak tvoja mama ni na novo odkrila nečesa nenormalnega, samo nehala se je pretvarjati, da ta del njenega življenja ni pomemben. Temu ji je očitno samo odprl vrata.
Vsekakor pa je popolnoma razumljivo, da ti je neprijetno. Nihče si ne želi analizirati maminega spodnjega perila ali razmišljati o njenih "nakupih za odrasle" ob kavi.
In tukaj imaš pravico do meje. Ne v smislu, da ji prepoveš, kaj kupuje ali kako živi. Ampak v smislu, da jasno poveš: tega mi res ni treba vedeti.
To je zdrava meja, ne dramatiziranje. Ker veš kaj? Ona ima pravico do svoje seksualnosti. Ti imaš pravico do svoje distance. In to dvoje lahko obstaja hkrati.
Mogoče je samo ne pozabi vprašati, ali je preverila higenske specifikacije ali ji prijazno namigni, da lahko tovrstne zadeve kupi tudi kje bližje.
Polona
