Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki jo je mama šokirala s spremembo oporoke.
Draga Polona,
moja mama je stara 79 let in že skoraj deset let živi sama v hiši, v kateri sva s sestro odraščali. Oče je umrl pred devetimi leti. Jaz živim približno uro vožnje stran, sestra pa v tujini. Imam službo, moža in dva najstniška otroka, zato mame ne morem obiskovati vsak dan, se pa skoraj vsak dan slišiva in praviloma grem k njej ob koncih tedna. Peljem jo po večjih nakupih, pomagam ji pri birokratskih opravkih in urejam stvari, ki jih sama težje opravi.
Zadnja leta ji veliko pomaga tudi sosed Marko. Star je okoli 60 let in živi dve hiši stran. Poznam ga že od otroštva. Ko je bil oče še živ, sta bila v dobrih odnosih, zato se mi nikoli ni zdelo nič nenavadnega, da po očetovi smrti kdaj priskoči na pomoč. Sčasoma pa je bilo tega vedno več. Mami pokosi travo, pozimi ji očisti sneg. Če gre v trgovino, jo vpraša, ali kaj potrebuje. Nekajkrat jo je peljal k zdravniku, ko jaz zaradi službe nisem mogla. Ko se ji je lani pokvaril bojler, je on poklical serviserja in ga počakal.
Enkrat je sredi noči počila cev v kopalnici in je poklicala njega, ker je bil pač dve hiši stran. Za vse to sem mu bila iskreno hvaležna. Potem pa je mama prejšnji teden med kosilom popolnoma mirno rekla: "Moram ti nekaj povedati. Spremenila bom oporoko." Vprašala sem jo, kaj misli in rekla je, da želi, da Marko po njeni smrti dobi polovico hiše. Čisto mirno je dodala: "Saj vama pa še vedno ostane druga polovica, ki si jo bosta pač razdelili."
Ostala sem brez besed, sploh nisem dojela, kaj govori. Torej si ona predstavlja, da bi človek, ki sploh ni član naše družine, dobil polovico hiše, njeni lastni hčerki pa vsaka polovičko polovice? Hiša je vredna kar precej. Poleg tega je to naš družinski dom. V njej sva odraščali, tam sva preživeli otroštvo, tam je do smrti živel najin oče. Vedno sem bila prepričana, da jo bova nekoč podedovali midve. Vprašala sem jo, od kod ji sploh ta ideja, ona pa: "Ker si jo zasluži."
Takrat sem izgubila živce. Rekla sem ji, da je Marko sosed, ne njen sin. Da je lepo, da ji pomaga, ampak ljudem vendar ne podarjaš polovice hiše zato, ker ti pokosijo travo in te nekajkrat peljejo k zdravniku. Vprašala sem jo tudi, ali ji je to predlagal on, nakar je mama popolnoma znorela. Rekla je, da Marko o oporoki sploh ničesar ne ve, da je bila ideja izključno njena in da sem žaljiva.
Poskušala sem ji dopovedati, da sva midve s sestro njeni hčerki in da hiša pripada družini, vendar me je odpravila z "On je bil ob meni, ko tebe ni bilo. Ti prideš v nedeljo na kavo, Marko pa, ko mi ob treh zjutraj poči cev." Moje sestre sploh ni omenila, sicer pa tako vem, da ji malo zameri, ker se je preselila v tujino.
Ampak ni res, da nama ni mar zanjo, samo svoje življenje imava. Jaz se res trudim. Če me potrebuje, vedno pridem. A res ne morem biti pri njej vsakič, ko ji pregori žarnica ali potrebuje nekaj iz trgovine. Vprašala sem jo, ali mi zdaj očita, da sem si ustvarila svoje življenje in se odselila. Rekla je, da mi ne očita ničesar. Da pa tudi jaz njej ne morem očitati, da ceni človeka, ki je dejansko tam, kadar ga potrebuje, in da bo še vedno poskrbela tudi za naju, ne moreva pa kar avtomatsko sklepati, da nama pripada celotna njena dediščina. Sestri tega še nisem povedala, prepričana sem, da bo ponorela še bolj kot jaz.
Del mene ve, da je mama pri zdravi pameti in da ima seveda pravico s svojo hišo narediti, kar želi. Drug del mene pa se ne more znebiti občutka, da tukaj nekaj ni prav. Kako naj vem, da ji Marko res pomaga samo iz dobrote in ne zato, ker računa, da bo nekoč nekaj dobil? In ali sem pohlepna, ker me boli, da bo sosed dobil dvakrat toliko kot vsaka od njenih hčera?
Tina
Draga Tina,
razumem tvojo reakcijo. Če bi mi mama povedala, da bo polovico hiše, v kateri sem odraščala, zapustila sosedu, bi tudi jaz verjetno potrebovala minuto, da si opomorem od šoka. To ni nekaj tisoč evrov v zahvalo, ura, avto ali kos pohištva. To je polovica hiše. In če si jo vse življenje dojemala kot družinski dom, za katerega si predvidevala, da ga bosta nekoč podedovali s sestro, razumem, zakaj te je novica sesula.
Vseeno pa moram biti pravična. Iz bolečine ne smeš narediti lastninske pravice. Ker je mama povedala nekaj, kar je zvenelo brutalno, ampak je res: hiša pripada njej. In dokler prisebna in sposobna sama sprejemati odločitve, njena hiša ni tvoja prihodnja hiša. Je njeno sedanje premoženje. Tukaj se mi zdi pomembno ločiti dve stvari. Prva je, da mamo morda nekdo finančno izkorišča, druga pa, da se je odločila, da ti bo zapustila manj, kot si pričakovala. Prvo je razlog za skrb, drugo pa je lahko zelo boleče, ni pa samo po sebi dokaz prvega.
Pa poglejva Marka. Mogoče je preračunljiv, ne poznam ga. A iz tvojega pisanja ne morem zanesljivo reči, da tvojo mamo izkorišča. Pravzaprav je precej pomembno, da po maminih besedah Marko za oporoko sploh ne ve. In nenazadnje je tvoji materi več let kosil travo, kidal sneg, hodil v trgovino, jo vozil k zdravniku, urejal serviserje in očitno prišel tudi takrat, ko ji je sredi noči počila cev.
Oprosti, ampak to ni človek, ki ji je trikrat pokosil travo. To je odnos. Razumem, da te je prizadelo, da mama nekoga smatra za tako pomembno osebo, ampak če je človek leta prisoten v tvojem vsakdanjem življenju, če pride, ko potrebuješ pomoč, če te pelje k zdravniku in če veš, da ga lahko pokličeš ob treh zjutraj, potem lahko postane pomemben človek. Tudi če ni tvoj otrok. In mogoče želi mama to bližino priznati tudi materialno.
Jaz bi se z mamo pogovorila še enkrat. Tokrat brez: "to je naša hiša" ali "Marko gotovo nekaj hoče od tebe." Rekla bi ji: "Mami, sprejemam, da je hiša tvoja in da je odločitev tvoja. Polovica me je šokirala, ker gre za veliko vrednost in ker ima hiša zame tudi čustven pomen. Ne želim ti govoriti, komu jo smeš zapustiti. Želim pa vedeti, ali je Marko kadarkoli omenil tvojo hišo, denar ali oporoko, ali te je prosil za denar oziroma ali od tebe pričakuje karkoli v zameno za pomoč."
Če reče ne in nimaš nobenega drugega razloga, da bi dvomila v njeno sposobnost odločanja, potem boš morala sprejeti možnost, da je mama to odločitev sprejela popolnoma sama. In še nekaj bi naredila.
Povedala bi ji, da te je stavek o nedeljski kavi prizadel. Ne zato, da bi ji dokazala, koliko stvari narediš zanjo, ampak zato, ker nočeš, da se vajin odnos spremeni v računovodstvo.
"Zabolelo me je, ko si rekla, da pridem samo v nedeljo na kavo, ker imam občutek, da ne vidiš stvari, ki jih vendarle naredim zate. Hkrati razumem, da je Marko tukaj, ko jaz ne morem biti. Nočem, da zaradi hiše postaneva sovražnici." Ker veš, kaj bi bila res žalostna ironija? Da bi se zaradi polovice hiše začela oddaljevati od mame v času, ko je še tukaj in ko imata možnost, da ustvarita številne dragocene spomine.
In na koncu še to. Če Marko res že leta pride, ko je treba pokositi travo, skidati sneg, peljati k zdravniku, počakati serviserja in reševati počeno cev ob treh zjutraj, potem mogoče ni več čisto pošteno, da mu praviš "praktično tujec". Za tvojo mamo je očitno postal človek, na katerega se lahko zanese. Ali je to vredno polovice hiše, ni moja odločitev. Pa tudi tvoja ne.
Polona
