Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje bralki, ki jo je mož poleg nezvestobe dodatno izdal s tem, da je sinu razkril njeno skrivnost iz mladosti.
Draga Polona,
stara sem 54 let, z možem sva poročena 27 let in imava 26-letnega sina. Do pred nekaj tedni sem mislila, da imam kljub vsem težavam, ki jih prinese dolgoletni zakon, razmeroma srečno družino. Zdaj pa imam občutek, da sem izgubila oba. Pred približno dvema mesecema sem izvedela, da me mož vara s sodelavko. Ko sem ga soočila z dokazi, je priznal, da je naredil napako, in me prosil, naj mu dam še eno priložnost, a se še nisem odločila, ali mu bom lahko odpustila.
Za moževo nezvestobo je izvedel tudi najin sin, ki se je zelo razjezil. Z očetom sta se sprla, sin mu je očital, da je uničil družino, in mu rekel, da si ne zasluži več mojega zaupanja. Med tem prepirom pa je mož izrekel nekaj, zaradi česar sem nanj jezna še skoraj bolj kot zaradi varanja: sinu je povedal, da sem pri 23 letih zanosila z drugim moškim in nosečnost prekinila.
To se je zgodilo pred več kot tridesetimi leti, še preden sem spoznala moža. Takrat sem bila v kratkem, precej nesrečnem razmerju. Ko sem izvedela, da sem noseča, sem se odločila za splav, temu moškemu pa tega nisem povedala. Bila je težka odločitev, vendar je nisem nikoli obžalovala. Ko sva se z možem začela resneje videvati, sem mu to povedala. Zaupala sem mu, ker sem želela, da pozna mojo preteklost. Nikoli mi ni očital ničesar in o tem se pozneje skoraj nisva več pogovarjala.
Najinemu sinu pa nisem povedala. Ne zato, ker bi me bilo sram, ampak ker nisem videla razloga, da bi z njim razpravljala o nosečnosti, ki se je končala, še preden sem sploh poznala njegovega očeta. Mož pa je zdaj to skrivnost uporabil proti meni. Ko mu je sin očital nezvestobo, mu je odgovoril: "Tudi tvoja mama ni tako popolna, kot misliš. Vprašaj jo, kaj je naredila, ko je bila mlada." Nato mu je povedal vse. Moj "greh" v tej zadevi naj bi bil, da sem nosečnost zamolčala takratnemu partnerju. Toda šlo je za človeka, ki je bil izjemno ljubosumen in nadzorovalen. Ko sem mu povedala, da ga zapuščam, mi je zagrozil, da mi bo uničil življenje. Zato sem se odločila, da mu za nosečnost ne bom povedala. Danes bi morda ravnala drugače, takrat pa sem bila stara 23 let in sem se ga bala.
Sin me je še isti večer poklical in zahteval pojasnilo. Bil je pretresen, predvsem pa jezen, ker mu tega nisem nikoli povedala. "Ves čas sem mislil, da ti lahko zaupam. Zdaj pa ugotavljam, da imaš tudi ti skrivnosti," mi je rekel. Poskušala sem mu razložiti, da to ni bilo nekaj, kar bi se nanašalo nanj ali na najino družino. Toda ni me hotel poslušati. Še bolj me je prizadelo, ko je rekel: "Če bi takrat obdržala otroka, jaz verjetno sploh ne bi obstajal. Kako lahko rečeš, da to nima nobene zveze z mano?"
Odgovorila sem mu, da o tem nima smisla ugibati, ker nihče ne more vedeti, kako bi se življenje razpletlo. On pa je rekel, da potrebuje čas in da me trenutno ne želi videti. Očital mi je še, da očitno ni le oče tisti, ki skriva afero, temveč da sem tudi jaz pred svojim takratnim fantom skrivala nekaj tako velikega, in da v družini ni več nikogar, ki mu lahko zaupa. Od takrat je minilo skoraj tri tedne. Na sporočila odgovarja zelo kratko, na obisk pa noče priti – že itak zameri svojemu očetu, zdaj pa še meni. Z možem se medtem skoraj ne pogovarjava. Ko sem ga vprašala, kako mi je lahko naredil kaj takega, mi je odgovoril, da je bil sin do njega nepošten in da je moral slišati, da tudi jaz nisem brez napak.
"Ne moreš se vse življenje predstavljati kot svetnica," mi je rekel. Ampak Polona, nikoli se nisem predstavljala kot svetnica. Samo mislila sem, da imam pravico do zasebnosti. Zdaj res ne vem, kaj naj naredim. Naj sinu povem vse podrobnosti, da bo razumel, zakaj sem se tako odločila? Naj ga pustim pri miru? In predvsem: ali sem res naredila kaj narobe, ker mu tega nisem nikoli povedala?
Kristina
Draga Kristina,
tvoj mož te je prevaral. Ko ga je sin zaradi tega poklical na odgovornost, pa je iz omare potegnil tvojo najbolj intimno zgodbo, da bi pozornost preusmeril nase. To je precej umazan način, kako se izogniti odgovornosti. Upam, da boš imela to v mislih, ko se boš odločala, ali možu oprostiti ali ne.
Res mi ni jasno, kako je možu to sploh padlo na pamet. Kaj ima splav, ki si ga opravila pred več kot tridesetimi leti, opraviti z moževo nezvestobo danes? Prav nič. Tvoj mož pa zdaj primerja svojo nezvestobo s tvojo odločitvijo o prekinitvi nosečnosti, kot da gre za dve različici istega prestopka. Najbolj zaskrbljujoče je, da je za tvojo preteklost vedel ves čas. Trideset let je bila to zgodba, ki si mu jo zaupala, zdaj pa jo je prvič uporabil, ko mu je prišla prav v prepiru.
Zdaj pa k sinu. Razumem, da ga je novica pretresla. Morda se prvič zares sooča z dejstvom, da sta imela njegova starša življenje, še preden sta postala njegova starša. In da o tem življenju ne ve vsega. Toda pri šestindvajsetih je dovolj odrasel, da lahko razume nekaj zelo pomembnega: starši svojim otrokom niso dolžni izročiti celotne osebne zgodovine, vključno z najbolj intimnimi odločitvami.
Ali bi morala takratnemu partnerju povedati za nosečnost, je vprašanje, o katerem imajo ljudje različna mnenja. Jaz pa mislim, da je pri takšnih odločitvah treba poznati tudi okoliščine. In če si se tega človeka bala, je povsem razumljivo, da nisi želela, da bi izvedel za nosečnost. Toda tudi če bi danes priznala, da bi kakšno stvar naredila drugače, to tvojemu možu še vedno ne daje pravice, da tvojo preteklost uporablja kot orožje.
Sinov stavek, da morda sploh ne bi obstajal, če bi se takrat odločila drugače, pa je razumljiv kot čustven odziv, ne pa kot argument, zaradi katerega bi se morala zagovarjati. Če bi se pred tridesetimi leti odločila za drugo službo, se preselila v drugo mesto ali ostala z drugim partnerjem, bi bilo njegovo življenje prav tako drugačno. Iz tega še ne sledi, da mu dolguješ pojasnilo za vsako odločitev, ki si jo sprejela pred njegovim rojstvom.
Zato mu ne bi pripovedovala vseh podrobnosti samo zato, da bi si ponovno pridobila njegovo naklonjenost. Ta zgodba je zate sigurno boleča. Morda mu lahko rečeš kaj v smislu: "Razumem, da te je to presenetilo in da potrebuješ čas. O moji preteklosti se lahko pogovoriva, če želiš, vendar verjemi, da sem imela dober razlog, da sem tako ravnala. Gre za mojo osebno zgodbo in žal mi je, da si zanjo izvedel na tak način." Potem mu daj nekaj prostora.
Pri možu pa, za božjo voljo, potegni črto. Ker zdaj ne gre več samo za vprašanje, ali mu lahko odpustiš nezvestobo. Gre tudi za vprašanje, ali lahko še kdaj zaupaš človeku, ki je bil pripravljen izdati tvoje zaupanje samo zato, da bi v prepiru s sinom izpadel nekoliko manj kriv. In to bo zelo težko popraviti z izgovorom, da je bil samo "jezen".
Polona
