Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje bralki, ki je prepričana, da njena mama s finančnim podpiranjem že tretjega posla njene hčere dela veliko napako.
Draga Polona,
imam 80-letno mamo in 33-letno hčer. Obe imam neskončno rada, zadnje tedne pa imam občutek, da sem ujeta med njima in da bom, karkoli naredim, izdala eno od njiju. Moja mama je vdova in finančno nima težav. Ima svojo hišo, pokojnino in nekaj prihrankov. Nikakor ni bogata, živi pa udobno in je zelo samostojna. Vedno je imela tudi precej nakita. Nič takšnega, kar bi sodilo v sef kakšne kraljeve družine, ampak v vseh teh letih se ga je nabralo kar nekaj: zlati prstani, zapestnice, verižice, uhani, nekaj kosov je podedovala po svoji mami, veliko ji jih je podaril moj pokojni oče.
Pred nekaj tedni sem opazila, da ne nosi več svoje zlate zapestnice, ki jo je imela skoraj vedno na roki. Vprašala sem jo, kje jo ima. Najprej je rekla samo: "Prodala sem jo." Bila sem presenečena, ker je bila očetovo darilo. Potem pa je povedala, da ni prodala samo zapestnice, temveč praktično ves vrednejši nakit. Vprašala sem jo, zakaj za vraga, saj vem, koliko ji ta nakit pomeni in kako ga je čuvala. Odgovorila je: "Ker ga ne potrebujem več, denar pa nekdo potrebuje bolj kot jaz."
Zazvonili so mi vsi alarmi, ker sem takoj vedela, da govori o moji hčeri. Kot sem rekla, imam hčerko res rada, ampak ... že celo odraslost je precej izgubljena. Mislim, da to ni moja krivda, ker sva se z njenim očetom, mojim možem, ves čas aktivno trudila, da ji privzgojiva neke ambicije, nek smisel v življenju. Ampak ona pač ni ... ne med najbolj bistrimi ne med najbolj spretnimi. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se s tem pomirila, a ne glede na vse jo imam rada takšno, kot je. Tega, kakšno mnenje imam o njenih podvigih, ji sicer nikoli nisem povedala in tudi skušam jo podpreti pri njenih načrtih.
Zadnji je ta, da želi odpreti svoj kozmetični salon. O tem govori že nekaj mesecev. Našla je prostor, izdelala poslovni načrt in je trenutno popolnoma prepričana, da je to stvar, ki ji bo končno uspela. Moja mama je nanjo zelo navezana in nad idejo navdušena. Vprašala sem jo, koliko denarja ji je dala in najprej mi ni želela povedati, da je s prodajo nakita in nekaj svojimi prihranki zbrala približno 18.000 evrov.
Takrat sem ponorela. Ne zato, ker bi mislila, da je mamin nakit moj ali da bi ga morala nekoč podedovati jaz, ampak zato, ker moja mama ne ve nečesa zelo pomembnega. To ni prvi posel moje hčere. Faks je pustila, ker je ni zanimal, in pri 27 letih s prijateljico odprla spletno trgovino. Po približno letu dni sta jo zaprli. Izgubila je nekaj tisoč evrov.
Pri 31 letih je poskusila še enkrat, tokrat z drugim projektom. Tudi ta ni uspel. Na koncu je imela dolgove, pri katerih sva ji z možem pomagala, da se je izkopala iz njih. Mama o tem ne ve nič. Hči ji je takrat rekla samo, da se je odločila za nekaj drugega. Ko sem jo vprašala, zakaj babici ni povedala resnice, mi je rekla: "Ker to nima nobene zveze z njo."
Ampak – zdaj pa ima! Ko sem izvedela za 18.000 evrov, sem hčer poklicala in jo vprašala, kako je lahko sprejela toliko denarja od babice, ne da bi ji povedala, da sta ji dva prejšnja posla propadla. Rekla je, da ji nista "propadla", ampak da je dobila izkušnje. Potem je rekla: "Babica verjame vame. Ti pa očitno ne."
Priznam, da na njene podvige res gledam s kritičnimi očmi. A sem realistična. In nikoli ji nisem dala razloga, da bi mislila, da jaz mislim, da bo propadla. In tudi ne želim, da bi! Vprašala sem jo, ali babica sploh ve, da sva ji po zadnjem poslu midva pomagala odplačati dolgove in rekla, je, da ne. Ko sem namignila, da ji bom povedala, je popolnoma ponorela, češ da jo sabotiram.
Moja mama pa medtem govori, kako ponosna je, da lahko vnukinji pomaga uresničiti sanje. Celo rekla mi je: "Kaj mi bo nakit v predalu? Raje vidim, da bo ona zaradi njega nekoč živela od nečesa, kar ima rada." In meni se trga srce. Če želi prodati zadnjo verižico in denar podariti vnukinji, ima vso pravico. Ampak ali je njena odločitev res svobodna, če ji manjka tako pomemben del zgodbe? Ne ve, da vnukinji ne daje 18.000 evrov za njen prvi pogumni korak v podjetništvo. Daje jih človeku, ki je dva posla že zaprl in po enem ostal v dolgovih.
Naj molčim? Ali moram mami povedati resnico, tudi če mi hči tega nikoli ne odpusti?
Vera
Draga Vera,
tvoja hči nima pravice zahtevati, da pred človekom, od katerega je pravkar sprejela 18.000 evrov, skrivaš informacije, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev. Ampak preden prideva do tvoje mame, še nekaj o tebi. Iz tvojega pisma je precej očitno, da v svojo hčer ne verjameš preveč. Imaš jo rada. Želiš ji dobro. Podpiraš jo. Nočeš, da bi ji spodletelo. Ampak nekje globoko v sebi očitno pričakuješ, da ji bo.
In veš kaj? Po vsem, kar si napisala, razumem, zakaj. Tvoja hči ima 33 let. Pustila je študij, precej časa išče svojo smer, dva poslovna poskusa sta se končala neuspešno, po drugem je ostala v dolgovih, iz katerih sta ji pomagala starša. Zdaj se loteva tretjega. Če bi mi rekla, da ob tej zgodovini brez najmanjšega dvoma verjameš v njen podjetniški talent, ti pravzaprav ne bi verjela.
Starševska ljubezen ne zahteva, da si o svojem otroku lažeš. Nekateri ljudje so izjemno sposobni. Nekateri so povprečni. Nekateri dolgo iščejo svoje mesto. Nekateri sprejemajo slabe odločitve. In včasih starš svojega odraslega otroka pozna dovolj dobro, da vidi vzorec, ki ga otrok sam še noče videti.
Je pa seveda mogoče tudi, da se motiš. Mogoče bo ravno kozmetični salon stvar, v kateri se bo tvoja hči končno našla. Pri 33 letih vsekakor ni prepozno, da človek obrne svojo zgodbo. Toda trenutno imaš precej več razlogov za previdnost kot njena babica, ki pozna samo lepo, očiščeno različico zgodbe.
In še nekaj me pri tvoji hčeri skrbi bolj kot dva propadla posla. Njen odnos do njiju. Nista propadla, ampak je "dobila izkušnje". Babici ni povedala, ker se je "to ne tiče". Ko si omenila, da ji boš povedala resnico, je to nenadoma postalo "sabotiranje". Oprosti, ampak pri 33 letih se moraš biti sposoben soočiti tudi z lastnimi neuspehi. Seveda je iz njih lahko dobila izkušnje. Upam, da jih je. Ampak izkušnje in neuspeh se ne izključujejo.
Če je res prepričana, da sta jo prejšnja dva poskusa pripravila na tretjega, potem naj babici mirno pove: "Dvakrat sem že poskusila. Prvič se ni izšlo. Drugič sem naredila napake in ostala tudi v dolgovih. Naučila sem se to in to. Tokrat bom naredila drugače." To je odrasel pogovor. Ne pa: "Babici tega ne povej, ker me boš sabotirala."
Tukaj pa pridemo do tvoje mame. Če bi ti rekla: "Vnukinji želim dati 18.000 evrov. Vem, da je že dvakrat poskusila s podjetništvom, vem, da sta oba posla propadla in vem, da ste ji po zadnjem pomagali poplačati dolgove. Vseeno verjamem vanjo in ji želim dati še eno priložnost," bi ti lahko pomislila, da je to pač nespametna odločitev, ampak ker gre za mamin denar, nimaš več kaj dodati.
Ampak mama teh dejstev ne pozna. In ne manjka ji neka nepomembna podrobnost. Ne ve, da je to tretji poslovni poskus, ne ve, da sta se prva dva končala neuspešno, ne ve, da je po drugem ostala v dolgovih, ne ve, da sta morala njena starša finančno pomagati. To niso tvoji občutki o hčeri. To so dejstva. In njen: "To nima nobene zveze z babico" je veljal natanko do trenutka, ko je od babice sprejela 18.000 evrov.
Bi ji babica denar dala tudi, če bi poznala celotno zgodovino? Mogoče. Ampak to mora biti njena odločitev. In tukaj je meja med zaščito mame in nadzorovanjem njenega denarja. Ne smeš ji reči: "Mama, moja hči je nesposobna. Zapravila bo tudi teh 18.000 evrov." Tega ne veš. Lahko pa ji rečeš: "Mama, to je njen tretji poslovni poskus. Prva dva sta se končala. Po drugem je ostala v dolgovih in midva sva ji pomagala, da jih je poplačala."
Prvo je tvoja sodba. Drugo je informacija, ki jo ima mama pravico poznati. Jaz bi hčeri najprej dala možnost, da ji pove sama. Rekla bi ji: "Ne bom babici govorila, da ti salon ne bo uspel, ker tega ne vem. Mora pa vedeti, da si že imela dva posla, da sta se oba končala in da sva ti po zadnjem pomagala pri dolgovih. Če si od nje sprejela 18.000 evrov, ima pravico poznati to informacijo. Lahko ji poveš sama. Če ji ne boš, ji bom jaz."
In če tega ne naredi? Povej. Mirno. Potem pa naredi nekaj, kar bo zate morda najtežje: vzdrži se komentarjev. Če mama po vsem tem reče: "V redu, ampak še vedno želim, da obdrži ta denar," je zgodbe konec. Tveganje je njeno in tudi morebitna napaka je lahko njena. Ne smeš 80-letne samostojne ženske zaščititi tako zelo, da ji na koncu odvzameš pravico do slabe odločitve.
Če bo salon čez leto dni propadel, boš morala ugrizniti v jezik, preden izrečeš najbolj zaslužen "saj sem vam rekla" v zgodovini človeštva. Če pa bo čez pet let uspešen? Boš morda morala priznati nekaj drugega: da si svojo hčer podcenjevala.
Tvoja naloga zato ni napovedati prihodnosti. Je samo poskrbeti, da mama svoje odločitve ne sprejema na podlagi zgodbe, ki jo je vnukinja zanjo nekoliko preveč priročno uredila. Tvoja hči ima vso pravico poskusiti tretjič. Nima pa pravice do izbrisane preteklosti, kadar nekdo drug za njen novi začetek plačuje 18.000 evrov.
Polona
