Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Na Polono se je obrnilo dekle, ki že leta živi v Ljubljani, a si zaradi vse višjih najemnin in življenjskih stroškov življenja tam ne more več privoščiti ...
Draga Polona,
pišem ti s precej življenjsko, a zame zelo zapleteno dilemo.
Že od najstniških let živim v Ljubljani. Tukaj sem študirala, tukaj sem začela delati, tukaj imam prijatelje, rutino, svoje življenje. Vedno sem bila ponosna, da živim sama, da si vse krijem sama in da sem neodvisna.
Ampak zadnje čase imam občutek, da to preprosto ne gre več: najemnine so vsako leto višje. Stanovanje, v katerem živim, ni nič posebnega, pa vseeno zanj plačujem znesek, ki mi požre skoraj polovico plače. Ko prištejem še položnice, hrano in vse ostalo, mi na koncu meseca ostane zelo malo. In to kljub temu, da imam redno službo.
Starši živijo približno pol ure iz Ljubljane. Teoretično bi se lahko vrnila domov, ampak to zame pomeni korak nazaj. Ne samo logistično, ampak tudi osebno. Tam nimam več svojega življenja. In tudi nimam občutka, da imam tam neko "zaledje" v smislu, da bi bilo to dolgoročna rešitev. Po drugi strani pa se sprašujem: kaj sploh delam tukaj, če si mesta, v katerem živim, ne morem več privoščiti?
Naj povem še to: samska sem in nimam nobenega interesa iti v zvezo samo zato, da bi si delila najemnino. To se mi zdi napačen razlog za odnos.
Ne vem, občutek imam, da sta tako mestna politika kot država popolnoma pustile na cedilu mlade ljudi. Govori se o nekih dostopnih stanovanjih, ampak v realnosti si jih večina od nas ne more niti predstavljati in si jih verjetno še kar nekaj let ne bo mogla. Kaj naj torej naredim? Naj se vrnem domov in priznam poraz ali naj še naprej vztrajam tukaj in v bistvu životarim?
Utrujena Ljubljančanka
Draga utrujena Ljubljančanka,
upam, da veš, da to ni tvoj osebni neuspeh, ampak preprosto sistemski problem.To, da imaš redno službo in si kljub temu težko privoščiš osnovno bivanje v mestu, kjer delaš, ni znak, da si naredila nekaj narobe. Je znak, da je nekaj zelo narobe s sistemom.
Zdaj pa k tvojemu vprašanju. Vrnitvi domov pogosto rečemo "korak nazaj". V resnici pa je včasih to samo premik, ki ti omogoči, da lažje zadihaš. Če se boš vrnila domov za nekaj časa, z jasnim ciljem – da si finančno opomoreš, prihraniš nekaj denarja ali razmisliš o naslednjem koraku, morda celo nakupu, to ni poraz, ampak premišljena strategija. Večji poraz se mi zdi to, da ostajaš v situaciji, ki te počasi izčrpava, samo zato, ker si si nekoč rekla, da moraš "uspeti sama".
Po drugi strani pa te razumem. Ljubljano si zgradila kot svoj prostor. Svoje življenje imaš tukaj. In občutek, da moraš to zapustiti, ni majhen. Razumem in podpiram tudi to, da seveda ne boš šla v zvezo samo zato, da bi prihranila pri najemnini.
Zato si postavi bolj konkretno vprašanje: koliko časa si pripravljena živeti na robu, da ostaneš tukaj? Tri mesece? Leto? Pet let? Ker življenje ni samo to, da “preživiš” v mestu, ki ga imaš rada. Mora biti tudi prostor, kjer lahko kaj ustvariš, prihraniš, si oddahneš.
Je pa še ena možnost, ki je nisi omenila, pa obstaja: ni nujno, da izbiraš samo med "ostanem v Ljubljani in životarim" ali "vrnem se domov". Si že razmišljala, da bi si poiskala svoje stanovanje izven Ljubljane? Na primer pol ure ali štirideset minut stran, najemnine so že malo nižje, tempo počasnejši, ti pa bi še vedno ostala samostojna in brez občutka, da si se vrnila v najstniška leta.
Ni tako glamurozno kot center Ljubljane, ampak je pogosto veliko bolj vzdržno. Včasih odraslost ni v tem, da vztrajaš tam, kjer si si zamislila življenje. Ampak da ga prilagodiš tako, da ga lahko dejansko živiš.
Polona
