Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat rešuje dilemo: če so starši obljubili finančni prispevek k poroki, ki je propadla, je hči do prispevka kljub temu upravičena?
Draga Polona,
imam 29-letno hčer, ki bi se morala prihodnji mesec poročiti. Z zaročencem sta bila skupaj šest let, poroko pa sta načrtovala skoraj leto dni. Z možem sva se je zelo veselila, predvsem zato, ker sva mislila, da je hči končno našla tistega pravega.
Pred dvema mesecema pa je izvedela, da jo zaročenec vara. Ne bom povedala preveč, ker je to hčerkina zasebna zadeva, ampak bilo je zelo grdo; on je imel za njenim hrbtom še eno razmerje, ki je trajalo več mesecev. Hči je bila popolnoma strta in je poroko seveda odpovedala, z možem pa sva jo pri tem brezpogojno podprla, kljub temu da sva imela zaradi tega nekaj finančnega minusa. Malo ozadja: obljubila sva ji, da za poroko prispevava 20.000 evrov, saj sva želela, da imata z zaročencem lepo slavje, ne da bi se jima bilo za to treba pretirano zadolževati. Ostanek naj bi krila zaročenec in njegova družina. Od najinega deleža sva okoli 5000 že porabila za are in rezervacije in tega denarja ne bova dobila nazaj. Ampak bolje izgubljenih 5000 evrov kot draga ločitev, kajne?
Skratka, nazaj k zgodbi. Po odpovedi poroke se je hči za nekaj časa preselila k nama. Bila je zelo prizadeta, veliko je jokala in trudila sva se, da bi ji čim bolj olajšala to obdobje. Zdaj je nekoliko bolje, našla si je novo stanovanje in si počasi spet sestavlja življenje. Pred nekaj dnevi pa nama je povedala, da bi rada za nekaj mesecev odpotovala, šla bi raziskovat Azijo, kar sta z zaročencem načrtovala skupaj. Pravi, da potrebuje spremembo okolja, da bi rada malo zadihala in ugotovila, kaj si sploh želi od življenja.
Ideja se mi sama po sebi ne zdi slaba. Hči ima nekaj prihrankov in dobro službo, zato si lahko vzame nekaj časa zase. Potem pa je rekla nekaj, kar naju je z možem popolnoma presenetilo. Vprašala naju je, kdaj ji bova nakazala preostalih 15.000 evrov, ki sva jih namenila za poroko! Najprej sem mislila, da se šali. Pojasnila sem ji, da sva ji obljubila plačilo dela poročnih stroškov, ne pa 20.000 evrov v gotovini.
Ona pa je rekla: "Ampak ta denar sta itak namenila meni. Saj nisem jaz kriva, da poroke ni bilo." Ko sem ji povedala, da sva zaradi odpovedi že izgubila 5000 evrov, je odgovorila, da to razume, ampak da bi ji lahko dala vsaj tisto, kar nama je ostalo. "Če bi se poročila, bi brez težav zapravila dvajset tisoč evrov za eno samo noč. Zdaj pa mi nočeta dati petnajst tisoč, da bi začela novo življenje?"
Seveda nama ni vseeno zanjo. Toda denar sva namenila za poroko, ne za potovanje. Poleg tega z možem nisva milijonarja. Za teh 20.000 evrov sva varčevala in ne bom rekla, da nama preostalih 15.000 ne bo prišlo prav. Ampak hči zdaj pravi, da jo kaznujeva za nekaj, za kar ni kriva. Celo rekla mi je: "Očitno bi bilo za vaju bolje, če bi se poročila z moškim, ki me je varal." To me je zelo zabolelo, ker ve, da ni res.
Mož je odločen, da ji denarja ne bova dala. Jaz pa sem razpeta med občutkom, da ima prav, in željo, da bi hčeri po vsem, kar je prestala, vendarle nekoliko olajšala življenje. Če sva bila pripravljena zapraviti 20.000 evrov za njeno poroko, bi ji morala preostalih 15.000 evrov res dati tudi zdaj, ko poroke ne bo?
Mojca
Draga Mojca,
to, da te zaročenec prevara, je seveda grozno. Ne pomeni pa, da so ti starši zdaj dolžni plačati potovanje po Aziji. Razumem, da je prizadeta. Šest let zveze, načrtovana poroka, skupna prihodnost, potem pa izveš, da je človek, s katerim si nameraval preživeti življenje, že več mesecev v razmerju z drugo. Nič čudnega, da si želi pobegniti čim dlje.
Toda tvoja hči je očitno pomešala dve stvari. Vidva sta ji obljubila delno poroke, ne pa 20.000 evrov, s katerimi lahko naredi, kar želi. Če bi ji za rojstni dan nakazala 20.000 evrov na račun, bi bil denar njen. Če pa sta rekla, da bosta prispevala k stroškom poroke, je bil to dogovor o konkretnem namenu. Poroke ni več in s tem je odpadel tudi namen vajinega prispevka.
In ne, to ni kazen. Odpoved poroke ni prekršek, za katerega ji zdaj odtegujeta nagrado. Prav nasprotno. Podprla sta jo pri odločitvi, ji ponudila dom, ji stala ob strani in sprejela, da je 5000 evrov vajinih prihrankov zaradi odpovedi izgubljenih. Njena pripomba, da bi bilo za vaju očitno bolje, če bi se poročila z moškim, ki jo vara, pa je precej nizka. Razumem, da govori iz bolečine, ampak bolečina ni dovolilnica, da drugim pripisuješ namene, za katere dobro veš, da jih nimajo.
Če si hči želi potovanja po Aziji, naj gre. Morda ji bo sprememba okolja res koristila. Morda bo na drugem koncu sveta ugotovila, da je življenje lahko lepo tudi brez človeka, za katerega je mislila, da je ljubezen njenega življenja. Ampak če ima dobro službo in prihranke, naj si potovanje financira sama. Lahko ji pomagata, če si to želita in si lahko privoščita. Lahko ji podarita nekaj denarja kot podporo pri novem začetku. A ne zato, ker ji ga dolgujeta, temveč ker si to želita.
Na tvojem mestu bi ji rekla: "Zelo nama je žal, da se ti je to zgodilo, in vesela sva, da si odpovedala poroko, če si vedela, da s tem človekom ne želiš živeti. Ampak 20.000 evrov sva namenila za poročne stroške, ne kot denarno darilo. Pet tisoč sva jih že izgubila. Preostalih 15.000 evrov ostaja najinih. Če ti bova želela finančno pomagati pri novem začetku, se bova za to odločila sama."
In potem se nehaj opravičevati. Tvoja hči je odrasla ženska z dobro službo in nekaj prihranki. Če želi tri mesece potovati po Aziji, je to čudovito. Toda pri devetindvajsetih bi morala razumeti, da denar, ki so ga starši pripravljeni porabiti zanjo, še ni avtomatično njen denar.
In še nekaj: če je od zaročenca upravičeno pričakovala poštenost, naj jo zdaj tudi sama pokaže do vaju. Namesto da vama očita, da jo kaznujeta zaradi odpovedane poroke, naj prizna, da od vaju zahteva nekaj, česar ji nikoli nista obljubila. Petnajst tisoč evrov ni odškodnina za zlomljeno srce. In vidva nista tista, ki sta ji ga zlomila.
Polona
