Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona svetuje...
Draga Polona,
zadnje čase se sprašujem, ali sem mogoče čustveno pokvarjena, mogoče celo sociopatka. Na zunaj sem popolnoma normalna. Dobro funkcioniram v službi, ljudje me imajo radi, znam biti zabavna, komunikativna, prilagodljiva. Nikoli nimam težav v novih kolektivih.
Ampak problem je, da se z ljudmi v resnici ne znam povezati, nikoli se nisem. Celo življenje imam občutek, da stojim malo ob strani. Bila sem del raznih družb, hobijev, skupinskih potovanj … ampak vse je vedno ostalo na neki površini. Nikoli nisem postala tista oseba, ki jo ljudje pokličejo tudi izven teh druženj. Nikoli se nisem zares znala približati ljudem, se odpreti ali nekam pripadati.
Bila pa sem tudi velikokrat razočarana, izločena iz družb, zasmehovana, tudi opravljana. Vedno sem imela občutek, da moram paziti, kako se obnašam. In iskreno? Mislim, da sem se sčasoma samo zaprla. Zdaj pa imam občutek, da je moj obrambni mehanizem postal to, da me ljudje v resnici sploh več ne zanimajo.
Imam nekaj prijateljev, ampak ne čutim neke naravne empatije ali potrebe po bližini. Pogosto me drugi bolj utrudijo kot veselijo. Hitro me zmotijo njihove navade, način govorjenja, drama, energija.
In tukaj pride še družinska dinamika. Moj oče je bil vedno totalen samotar. Vsi so mu šli na živce, ljudje so se mu zdeli neumni, čudni, nadležni. Veliko časa je preživel sam in mislim, da sem ogromno tega pobrala od njega. Zdaj pa imam še partnerja, ki je zelo podoben. Tudi njemu gredo ljudje večinoma na živce in pogosto skupaj komentirava druge.
Včasih me skrbi, da bova na koncu postala zagrenjeni par, ki sovraži vse okoli sebe in na koncu tudi drug drugega. Je tak nivo introvertiranosti normalen? Ali pa sem se po vseh teh letih preprosto naučila, da se na ljudi ni varno navezati?
Osamljena med ljudmi
Draga osamljena,
ne, nisi sociopatka. Sociopatov običajno ne skrbi, ali so sociopati. Ti pa zelo očitno trpiš zaradi tega, ker ne čutiš bližine, kot bi si jo želela. To je velika razlika.
Tvoje pismo ne govori o pomanjkanju čustev, temveč o obrambi. O človeku, ki se je tako dolgo ščitil pred razočaranjem, da je počasi začel ljudi doživljati kot napor, ne več kot možnost povezave. In veš, kaj je najbolj zahrbtno pri takem obrambnem mehanizmu? Da začne delovati kot osebnost.
Po toliko in toliko letih si ne rečeš več: "Bojim se bližine," ampak "Ljudje so neumni," "Vsi so površinski" ali "Najraje sem sama." Tako si manj ranljiva, ampak tudi veliko bolj osamljena. Postaneš opazovalka: pametna, funkcionalna, simpatična opazovalka, ki se zna gibati med ljudmi — nikoli pa zares stopiti mednje.
Veliko mi pove tudi to, da si odraščala ob očetu, ki je svet gledal skozi nezaupanje in odpor do ljudi. To je bil najbrž njegov način zaščite: veliko samotarjev v resnici ni superiornih drugim ljudem, so samo globoko razočarani nad njimi. In če otrok dovolj dolgo posluša, da so drugi nadležni, neumni ali pokvarjeni, začne počasi verjeti, da je distanca pametnejša od bližine.
Potem pa še partner s podobnim pogledom — in kar naenkrat živita v mehurčku, kjer drug drugemu potrjujeta, da so drugi problem. Češ: "Midva sva normalna, vsi ostali pa naporni."
To daje občutek varnosti, ampak te tudi zapira pred svetom. Ljudi preziraš, še preden jim sploh daš priložnost, ker tvoji možgani avtomatsko iščejo dokaz, da povezovanje ni varno. Ko ga najdejo, se lahko mirno umakneš nazaj v svojo distanco.
Problem je samo, da človek v taki drži počasi izgubi tudi sposobnost radovednosti do drugih. Ampak to se da spremeniti. Začni z malimi koraki. Ne z desetimi novimi prijatelji, ampak za začetek že s tem, da nehaš avtomatsko iskati, kaj te pri ljudeh moti.
Ker trenutno tvoji možgani delajo točno to. Skenirajo razloge, zakaj se ne splača približati. In potem seveda nikoli nikamor zares ne prideš. Ja, bližina je tveganje, absolutno. Ampak brez nje življenj počasi postane zelo tiho.
Polona
