"Čutim, da sem se morda ujel v zanko ... Nisem prepričan, kaj naj storim."
Z ženo sva poročena 12 let, pred tem sva bila skupaj 2 leti. Imela sva dober zakon, na določene trenutke celo odličnega, dokler ni imela afere. Ne bom rekel, da je bil najin zakon popoln, ker ni bil, a ko pogledam nazaj, nisem naredil ničesar, kar bi lahko opravičilo njeno afero.
Priznam, da včasih preveč časa preživljam v službi ali z najinimi otroki in ne dovolj z njo, kar pa se mi zdi, da je pri poročenih parih na neki točki pogosto, pa vendar nikoli nisem bil slab mož.
Oktobra 2018 je začela afero s svojim sodelavcem, s katerim sta že nekaj časa imela čustveno afero, a takrat je postalo tudi fizično. Njuna afera je trajala do maja 2019, ko jo je končala. Nato mi je julija 2019 vse priznala.
Povedala mi je, da je zmeraj čutila, da je to, kar počne, narobe, a vendar si je to opravičevala tako, da si je govorila, da mi več ni do najinega zakona.
Ko sem jo v aprilu 2019 prosil, naj gre z mano na svetovanje, saj sem čutil, da se oddaljuje, in je videla, da mi je še zmeraj mar, se je začela počutiti krivo in je naposled končala afero. Priznala je, da mi sprva ni imela namena povedati, nato pa se je počutila tako krivo, da je imela občutek, da se bo sesula, če mi ne bo priznala. Ko sem izvedel za afero, so bile stvari med nama precej slabe. Zaradi otrok sem se sicer odločil, da se ne odselim, želel sem pa biti stran od nje. Pogovarjala se nisva skoraj nič, če zadeva ni vključevala najinih otrok. Med nama ni bilo naklonjenosti.
Nisem se želel ločiti, a hkrati nisem vedel, kako naj grem preko varanja. Kar naprej se mi je opravičevala in mi govorila, da bo storila vse, da popravi najin zakon ter mi naposled predlagala, da naj tudi sam spim z nekom drugim, če mi bo to pomagalo.
Sčasoma sem spoznal, da ne morem več živeti v tem začaranem krogu. Ali se bom ločil ali pa se potrudil zavoljo najinega zakona. Odločil sem se, da dam najinemu zakonu vsaj še eno priložnost, da vidim, če ga lahko rešiva – predvsem zato, ker se je odločila vse priznati in sem imel občutek, da je to znak, da svoja dejanja resnično obžaluje, pa čeprav je sprva želela afero prikriti.
Oktobra 2019 sva začela s svetovanjem, a se mi je zdelo, da ne deluje, zato sem ji rekel, da menim, da le tratim svoj čas. Rotila me je, da še naprej obiskujeva terapijo in me ponovno spodbudila, da spim z nekom drugim, če se bom zaradi tega počutil bolje.
Tokrat sem o tem začel konkretneje premišljevati in bolj, ko sem razmišljal o tem, bolj sem čutil, da tega ne bom mogel preboleti, če tudi sam ne bom spal z nekom. Iskreno menim, da to ni bilo najbolj zdravo, ampak tako sem čutil.
Nekje januarja sem se nato odločil, da bom sprejel njeno ponudbo. Ko sem ji to povedal, je bil njen edini pogoj, da še naprej obiskujem terapijo. Februarja sem spoznal novo partnerko. Je resnično čudovita. Na začetku sem pričakoval le kratko avanturo z njo, a zdaj se je razvilo v veliko več. Zdi se mi, da sva kompatibilna v mnogih stvareh, v čemer z ženo nikoli nisva bila. Pozna mojo situacijo in je zelo razumevajoča.
Pa vendar mi je pred kratkim priznala, da želi več. Ne želi biti le moja partnerka za seks. Želi si, da sva par. Del mene čuti enako in ne morem reči, da tudi sam nisem razmišljal o tem, kakšno bi bilo moje življenje z njo. Mislim, da bi bila skupaj zelo srečna, saj sem prepričan, da tako srečen več nikoli ne bi mogel biti s svojo ženo. Ideja o svežem začetku me zelo mika.
Po drugi strani pa nisem prepričan, da jasno razmišljam o tem. Čutim, da sem se morda ujel v zanko razmišljanja, da je trava pri sosedu zmeraj bolj zelena. Poznava se le kratek čas. Moja žena se prav tako močno trudi, da reši najin zakon, in rečem lahko, da sva zdaj veliko bolje kot prej.
Prvič, odkar sem izvedel za njeno afero, menim, da lahko najin zakon rešiva in vidim najino skupno prihodnost. Dvomim sicer, da bom kadarkoli popolnoma prebolel, a vendar menim, da sva lahko ponovno srečna.
Tukaj je torej moja dilema. Za najine otroke je bolje, če izberem njihovo mamo. Morda me bodo celo sovražili, če bodo izvedeli, da sem jo zapustil zaradi druge ženske in kako se je najino razmerje sploh začelo. Moj odnos z mojimi otroki je moja prioriteta. Po drugi strani pa se sprašujem, kakšno razmerje sploh lahko imam s svojo ženo. Odpuščam ji, ampak ne vem, ali ji bom lahko še popolnoma zaupal. To je precej veliko breme, s katerim bi moral živeti do konca življenja, in nisem prepričan, da si tega želim. Seveda ni zagotovila, da se bo novo razmerje obneslo, zato bom morda svoj zakon končal za brezveze.
Nisem prepričan, kaj naj storim.
Vir: Reddit
"Odkar je moja nova punca izvedela, da sem SLAČIFANT, od mene zahteva ..." (izpoved moškega)
