Partnerstvo po urniku (piše: Anja Oman)

Ko sem bila še majhna deklica, sem sanjala o tem, da bom nekoč živela z moškim, ki bo lep, pameten, zabaven in me bo oboževal od jutra do večera.

Zaljubljeno se bova gledala, imela otroke, ki bodo noro pridni, in ob vsaki težavi se bova nasmehnila, se prijela za roke in jo premostila brez večjih naporov. Jaz bom kuhala in skrbela za dom, on bo hodil v službo in nas vozil na izlete. 

Danes vem, da ta ženska zagotovo nisem jaz. Ne vem, kje sem dobila takšno sliko, saj je moja mami hodila v službo, oči pa je bil zelo vpleten v vzgojo in gospodinjstvo. To je bila očitno ena izmed tistih stvari, ki jih prevzamemo iz okolja in družbe, v kateri živimo in se nam usidra v podzavest. 

Zdelo se mi je, da sta moški in ženska, ko postaneta par, par za vedno. Sprejemati morata kompromise, se prilagajati drug drugemu, kdaj postaviti sebe na drugo mesto. Zavoljo miru, zavoljo otrok, zavoljo sreče. 

Potem se je na moji poti odraščanja nekaj spremenilo. V celotni širši družbi. Začelo se je s knjigami in filmi, nadaljevalo z revijami in televizijo. Moje otroške sanje o srečnem zaljubljenem paru je počasi zamenjevala slika o srečni meni.

Partner ni tako zelo pomemben, pomembno je le, da bo osrečeval mene. Če ne, ga bom zamenjala. 

Prišel je celo trenutek, ko sem si mislila, da je moja mami, najmočnejši človek, kar jih poznam, v resnici prava reva. Ko je v ženskem pogovoru potarnala o zvezi z očijem, nisem mogla razumeti, zakaj ga preprosto ne zapusti in si najde mlajšega ljubimca.

Da bo spet oboževana in srečna. Očiju pa tudi ne bo hudega, bo hitro našel koga. 

Tako se mi je zdelo edino normalno. Če samo pogledam nazaj na vse romantične komedije, ki sem jih v svojem življenju pogledala, vse novejše romane, ki sem jih prebrala, zelo preprosto: rutina je dolgočasna, odidi na pustolovščino, za sabo pusti skrbi in odgovornosti (in tečno zaročenko, ki ravno ureja vse potrebno za poroko in je morda malce nervozna) in poišči sebe ter sebi primerno sproščeno družbo. 

Ni ti treba trpeti, kot so trpele naše mame in babice, to ni nobeno življenje. 

Osnove so jasne: ženska mora biti predmet poželenja. Moški se mora zaljubiti v žensko. Vedno se naj dogaja kaj zabavnega, ker rutina vodi naravnost v bolečino in smrt. 

Odgovornost in kompromise je zamenjalo hrepenenje po večni mladosti, brezskrbnosti in strasti. Obljube, da je to dosegljivo, so se moji generaciji počasi, a vztrajno zasidrale v misli in srce. 

In tako lovimo svojo srečo. Lovimo neskončno zaljubljenost. Menjavamo partnerje, se podimo za popolnostjo. Hitro se spuščamo v resna razmerja, saj vemo, da se jih lahko tudi hitro rešimo.

Večinoma bomo pri tem deležni podpore, obsojali pa nas bodo prej, če razmerje ne bo popolno, kot če se odločimo za razhod. 

Vmes vseskozi pozabljamo, da par pomeni dva človeka skupaj in da se popolnosti najlažje približamo z nadgradnjo trdno stoječih temeljev. Mislimo, da smo močno napredovali od takrat, ko so v partnerstvih živeli naši stari starši in starši, a v resnici še vedno samo pleskamo fasade.

Temelji so majavi, sten skorajda ni. Še vedno lovimo popolnost navzven.

Ko komu povem, kako s partnerjem gradiva od temeljev navzgor, naletim na posmeh. Ljudje težko verjamejo, da mora nekdo v današnjih časih sploh še sklepati kompromise in se truditi za partnerstvo. Če se moraš truditi in je težko, potem nekaj ni prav. 

Da imava urnik? Ob dveh majhnih otrocih bi se nama sicer zmešalo. Za zmenke? Otroka sta majhna, midva pa se ne bi rada izgubila, zato imava vsak teden zmenek samo za naju.

Za prosti čas? Ja, enkrat na teden imam jaz 12 ur samo zase in enkrat na teden jih ima on. Samo zase. Ker potrebujeva tudi čas zase.

Za seks?!? Tako pač pride, če sva že ravno na zmenku, ne? Ubila sva spontanost, jo nadomestila z rutino. Ker sva se zadeve lotila odgovorno. S ciljem, da bova skupaj srečna. Je to ubilo mladostniško ljubezen?

Mladostniška ljubezen je minila po nekaj letih, kot mine pri vseh. Je to ubilo strast? Strast sva našla v drugih stvareh: v pogovorih, v izletih, v kuhanju, v vzgoji, v najinih zmenkih.

Je še kaj ljubezni? Kaj pa je sploh ljubezen, če ne sreča dveh ljudi, ki skupaj hodita skozi življenje in vesta, da lahko skupaj tudi rasteta? 

Ko to razlagam, me ljudje sumničavo gledajo in si mislijo, da sva dolgočasna in nespontana in nepopolna.

Česar ne vejo, je, da se sreča in pot do popolnosti v resnici skrivata ravno v tem. Sreča ne pade z neba. Srečo si ustvariš sam. Sreča je, ko vložiš svoj čas, energijo in trud za nekaj dobrega. Sreča je, ko premagaš ovire. Sreča je, ko dosežeš zastavljene cilje.

Sreča je, ko se po hudem prepiru pobereta in nadaljujeta boljša. Sreča je, ko vidiš, da si osrečil nekoga drugega.

Sreča je, ko razumeš, da v iskanju resnične popolnosti mnogokrat spregledaš, da je popolna ravno nepopolnost. Samo vajina nepopolnost. Ki vaju žene naprej k novim ciljem in vaju osrečuje. Če bi bila že popolna, bi bilo vajine poti takoj konec. 

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel