"Bilo je, kot da sva drug za drugega naredila vse, kar je bilo potrebno, in začutila, da je čas, da greva naprej ter drug drugemu dovoliva najti novega partnerja."
Na najinem prvem zmenku lanskega septembra sem začutila, da bo postal pomembna oseba v mojem življenju. Najina povezava je bila hipna in hitro sva začela razumeti drug drugega.
Na dolgem sprehodu po plaži, kjer sva se pogovarjala praktično o vsem – od glasbe do metafizike – sem spoznala, da imava ogromno skupnega.
Oba sva se pred kratkim preselila sem in se počutila kot 'outsajderja' ter se težko soočala s samoizolacijo. Odprl se mi je tudi glede negativnih izkušenj s seksom in razmerji – te so nama bile prav tako skupne – in spoznala sva, da oba skušava zaceliti svoje srce. Po tem, ko sem ga spoznala, sem se počutila polno upanja, da sem morda našla nekoga, s katerim lahko skupaj zaceliva rane – nekoga, ki se lahko z menoj poistoveti.
Čeprav se nisva dolgo poznala, sem skozi najine debate ugotovila, da oba ceniva iste stvari, kot je na primer močna čustvena povezanost. Zdelo se je, kot da se poznava že od nekdaj in najini zmenki so trajali po cele dneve. Crkljala sva se na moji postelji in se drug drugemu odpirala.
Do najinega tretjega zmenka sva si povedala že praktično vse. Priznal je, da ga je bilo strah se mi približati, saj je čutil, da nima kaj veliko za ponuditi. Jaz pa, da sem se bala približati njemu zaradi seksualne travme, ki me spremlja že dolgo časa.
Odločila sva se, da bova skupaj predelala te strahove in si stala ob strani. In to sva tudi storila.
V naslednjih nekaj tednih sva se še bolj poglobila v najina pretekla razmerja in rane, ki so jih ta povzročila. Povedala sem mu, da se je moja zadnja zveza končala, ker sem spoznala, da ne morem biti v monogamnem odnosu ter mu s tem dala jasno vedeti, da si želim videvati tudi druge ljudi.
Bil je razumevajoč in sklenila sva dogovor, da lahko to počneva oba. To je razbilo vse moje iluzije, da ne morem najti partnerja, ki bi podpiral mojo željo po seksualnosti izven razmerja.
Od tukaj naprej sva se dotaknila popolnova novih intimnih tem, kot so na primer najine težave s samopodobo in bremena, ki so nama jih naložili najini družini. Prav tako sva razširila območje cone najinega udobja ter se odpravila na dogodke, kot so šamanske ceremonije in seks zabave. (Smešno, ampak na seks zabavo sva šla prej, preden sva sploh seksala – tudi tam sva se samo poljubljala.) Takšne stvari sem počela že nekaj časa, on pa si je želel poskusiti nekaj novega, zato sem ga vzela s seboj.
Na šestem zmenku se je zgodil povsem odkrit pogovor o najinem nekonvencionalnem, a vendar izpopolnjujočem razmerju in vlogi, ki jo je to imelo v najinih življenjih.
"Občutek imam, da bova nekega dne le dobra prijatelja, a zdaj nama je namenjeno, da sva v zvezi," sem brez zadržkov rekla. "To, kar imava, je neke vrste medsebojno celjenje ran, ki so nama jih nanesla pretekla razmerja."
Občutek sva imela, da drug drugega pripravljava na bodoče zveze.
Najino razmerje je bilo zaradi tega resnično posebno. In čeprav naju je oba skrbelo, da naju bo ločitev bolela, ko bova šla narazen, sva drug drugemu zagotovila, da bova preprečila kakšnekoli težave s tem, da bova resnično dobro skomunicirala najina čustva glede razmerja.
Ko sva dosegla to raven razumevanja, sva imela prostor za odkrito debato o najinih tesnobnih občutkih kar se tiče seksa. V mnogih pogledih so se najine težave dopolnjevale: on je bil negotov glede tega, ali sploh lahko zadovolji žensko in če je dovolj zaželen kot partner, jaz pa glede moje zmožnosti doživljanja užitka.
Šele na sedmem zmenku sva prvič seksala. Začela sva počasi in se vmes pogovarjala o čustvih, povezanih z mojo seksualno travmo in njegovimi tesnobnimi občutki. S tem, ko se je najino seksualno razmerje razvijalo, mi je povedal, da postaja vedno bolj samozavesten – prav tako pa se je povečala moja zmožnost zaupanja moškim.
Po nekaj tednih več nisem dvomila v svoje zmožnosti doživljanja orgazma s partnerjem, kar me je sicer omejevalo v preteklih zvezah.
Na druga seksualna srečanja sem začela odhajati z navdušenjem in samozavestjo ter ne več polna tesnobe in negotovosti.
Tekom najinih pogovorov o prihodnjih življenjskih partnerstvih – četudi sva čutila, da je v tistem trenutku najino razmerje to, kar si želiva – sva se strinjala, da morava še naprej iskati in raziskovati. Oba sva želela spoznati še veliko drugih ljudi, ki bi nama lahko pomagali odkriti, kdo sva v resnici – tako romantično kot seksualno.
Nihče izmed naju ni z veseljem poslušal o zmenkih drugega, a vendar sva srečo drugega postavila na prvo mesto, visoko nad ljubosumjem. Ker sva se znašla v podnobnih situacijah, sva bila zmožna razumeti željo po videvanju drugih ljudi in tega nisva jemala osebno.
Nekega petkovega popoldneva sva se dobila v njegovem stanovanju in videti je bilo, da je tisti dan bil še posebej dobre volje. Medtem ko sva se crkljala na njegovi postelji, mi je povedal, da ga je kontaktirala ženska, do katere je zmeraj gojil močna čustva in da je navdušen nad tem, da se morda lahko nekaj zgodi. Spet sva bila v paralelni situaciji. Le nekaj dni prej sem preživela resnično čudovito noč z moškim, na katerega sem prej gledala zgolj kot na prijatelja za seks, zdaj pa sem v njem videla potencial za dolgotrajno zvezo.
Na moje presenečenje ne jaz ne on nisva občutila nobenega ljubosumja. "Se lahko torej veseliva drug za drugega?" sem se mu nasmehnila. Prikimal mi je in nato sva se objela.
Nekaj tednov kasneje – približno tri mesece po tem, ko sva se spoznala – sva šla na izlet in zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Čeprav sem v njegovi družbi še zmeraj uživala, do njega nisem več čutila nobene romantične ali seksualne privlačnosti.
Morda zato, ker sva oba imela v mislih druge ljudi, so najina čustva začela bledeti. Teden kasneje sva se o tem pogovarjala in tudi sam je priznal, da je doživel ta preobrat.
Bilo je, kot da sva drug za drugega naredila vse, kar je bilo potrebno, in začutila, da je čas, da greva naprej ter drug drugemu dovoliva najti novega partnerja.
Ker sva oba čutila enako, je bil prehod v prijateljstvo preprost. Na najinem prvem "ne-zmenku" oziroma druženju sva se crkljala, a že naslednji teden več nisva čutila potrebe niti po tem.
Naslednjič, ko sem ga videla, sva oba vedela, da imava lahko platonsko prijateljsko razmerje. O svojih ljubezenskih življenjih sva se pogovarjala kot bi se vsaka prijatelja. A kljub temu je najina dinamika nekoliko drugačna od odnosov, ki jih je kdorkoli od naju imel s katerim prijateljem.
Ker se poznava na način, na katerega naju nihče drug ne. Prisluhnila sva najinim najglobjim strahovom in negotovostim, jih skupaj predelala in drug drugega spremljala pri spremembi.
Ni je stvari, ki je on o meni ne ve, in zato se mu lahko zaupam kot nikomur drugemu v svojem življenju. Srečna sem, ker to vem, in čeprav nisva več skupaj, sva si še zmeraj izjemno blizu – le na drugačen način.
Včasih je romantičnemu razmerju usojeno, da traja večno. Drugič pa, da preprosto postavi čudovite in trdne temelje pod doživljenjsko prijateljstvo.
Moje razmerje z njim me je naučilo, da lahko ljubim na načine onkraj označb, ljubosumja ali navezanosti na izid v prihodnosti – in zaradi tega lahko zdaj ponudim boljšo obliko ljubezni svojim bodočim partnerjem.
Po resnični iskušnji Suzannah Weiss
Preberi še: 'Končala sva zvezo in se dogovorila, da se vidiva čez 5 let' (o paru, ki se je želel prepričati, ali si je zares usojen)
Priporočamo tudi: "Mislila sem, da se bova poročila, nato pa me je sredi pandemije zapustil ..." (resnična zgodba)
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc