"Prvič ga vidim jokati, jokava oba." (3 čudovite ženske so spregovorile o splavu)

Potem ko je zvezdnica Chrissy Teigen, ki je splavila v petem mesecu nosečnosti, to prav nič intimno oziroma povsem odkrito delila s svojimi sledilci na Instagramu, je razdelila množice.  

Vse o tem, si lahko prebereš TUKAJ.

Potem je včeraj o svoji boleči izgubi spregovorila Meghan Markle, ki je v kolumni za The New York times povedala, da se je javno izpostavil prav zato, da bi ljudje o tem govorili. Da bi ljudje vedeli, da niso sami.

Njeno izpoved si lahko prebereš TUKAJ.

Ustvaralkam portala Elle.si so svojo zgodbo zaupale 3 Slovenke, njihove zgodbe pa te bodo zagotovo zadele naravnost v srce. 

Tri zgodbe o splavu

Ana Kersnik Žvab, priznana jogistka ter predsednica in idejna vodja kluba Devayani Yoga & Dance Lifestyle

Avtorica knjižne uspešnice Joga in (ne)plodnost, ki je nastala kot rezultat večletne raziskave, pri kateri je sodelovalo več kot sto žensk iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Črne gore in Avstrije, delo pa je pomagalo že številnim ženskam.

»Vsi bi radi verjeli v čudeže, a na žalost niso namenjeni vsem. Na splav te nihče ne pripravi. In zelo malo ljudi želi o tem spregovoriti. V naši družbi je to še vedno tabu tema. Že kar nekaj let intenzivno pomagam ženskam pri zanositvi s pomočjo joge, sama pa sem doživela splav in izkušnja me je zaznamovala za vedno.

Začelo se je po rojstvu prvega sina Jaka, ko mi je tri mesece po njegovem rojstvu umrl oče. Kmalu sem izvedela, da sem noseča, in to že celo v tretjem mesecu. Čakala sem na nuhalno svetlino, da se prepričam, da je z otrokom vse v redu, saj sem po očetovi smrti močno shujšala in imela oslabljen imunski sistem.

Dva dni pred pregledom sem dobila močne bolečine v trebuhu in odšla na urgenco. Ginekologinja na oddelku je brez sočutja dejala, da srce ne bije. Za trenutek se je srce ustavilo tudi meni … Nato krik, jok, preostalega se ne spomnim več.

Poslali so me domov in rekli, naj naslednji dan obiščem svojega ginekologa. To me je pretreslo, kako naj grem domov z mrtvim otrokom v sebi. Ko sva z možem odšla domov, ne vem, kdo je bil bolj zlomljen.

V meni je bil še vedno otrok, ki ga ni več. Počutila sem se nemočno, nesposobno in krivo. Kaj sem naredila, da ga ni več, sem se spraševala vso pot, ko sva se v mučni tišini vozila domov. Sem narobe telovadila, narobe jedla, premalo pila? Te misli so mi vzbujale krivdo, gnus, sram, jezo, žalost …

Naslednji dan mi je ginekologinja ponudila dve možnosti, čiščenje s kirurškim posegom ali tableto. Izbrala sem slednjo. Poslali so me v bolnišnico, vendar ni in ni šlo, saj se je bitjece še vedno držalo mojega telesa in to ga je objemalo, kot da ga želi rešiti, oživiti …

Na koncu sem splavila oziroma rodila mrtvega otroka. In najhuje je, da si na istem oddelku kot ženske, ki pridejo rodit žive otroke, in slišiš srečo, veselje in zadovoljstvo. To me je prizadelo še bolj, saj nazadnje sem bila tu sama, ko se je rodil moj Jaka. Jezna sem bila na ves svet, strta in na tleh.

Po dveh tednih v postelji sem okrevala. Le telesno. V srcu sem bila prazna. Sin Jaka je bil najina luč v tej boleči situaciji. Najprej so izvedeli družina in bližnji prijatelji. Drugače sva o tem z možem molčala, saj je bilo preveč boleče, in tudi potrebovala sva čas, da sama dojameva in razumeva. Da se posloviva.

Hudo mi je bilo še toliko bolj, saj je le tri mesece pred splavom ob meni umrl oče, in izgubila sem vero v živ­ljenje. Ko nekdo pred tabo umre, vidiš svet v novi luči. Vse nepomembne stvari, s katerimi se prej obremenjuješ, postanejo majhne in nepomembne.

Z močem sva bila strta, a skupaj. Še bolj sva se povezala. Čez čas. Sprva naju je bolečina pribila na realna tla. Nikoli prej nisva bila v takšni situaciji, zato sva morala najti način, kako se s tem soočiti. Pravijo, da čas zaceli rane in zapolni praznino, a ni čisto tako … Bolečina se zmanjša toliko, da nadaljuješ življenje, a grenak spomin je vtisnjen za vedno.

Sledile so preiskave, saj sem imela težave z vnetji in nisem zmogla zanositi. Hudo sem zbolela. Naročena sem bila na tisoč pregledov in na tedenski ravni so mi pregledovali urin in kri.

A nato sem se odločila sama poskrbeti za svoje zdravje. Vzela sem si čas zase in delala na sebi. Osnovala sem program, ki mi je pomagal psihično, fizično in energetsko premostiti splav.

Vse skupaj je trajalo eno leto in nato … Sreča, ko sem izvedela, da sem ponovno noseča. To je zapolnilo tisto praznino znotraj mene. Nikoli ne bom imela priložnosti spoznati moje Evelin. Želim ji srečno potovanje in upam, da bo našla dom, ki ji bo namenjen. Sama pa sem danes presrečna mamica treh čudovitih otrok.

Z vami sem delila intimno izkuš­njo, po kateri sem se odločila posvetiti neplodnosti, in sicer kot jogistka predvsem temu, kako joga vpliva na plodnost. Res učinkuje. Tudi meni je pomagala pri ponovni zanositvi.

Splav te za vedno spremeni, saj se globoko zaveš, da je rojstvo otroka kot čudež. Vse, ki ste ga doživele, poskrbite zase in se otresite krivde, sramu in negativnih čustev, saj dokler ostaneš na točki obžalovanja, žalosti in jeze, ne moreš naprej. Lahko pa nas spremeni tudi tako, da postanemo močnejše in modrejše. Da se še bolj zavedamo lepote in daru življenja.«

Anja Kralj, art direktorica revije ELLE

»Začelo se je na četrtek, v 14. tednu nosečnosti. Ravno sem dobila rezultate testov, »z veseljem vam sporočamo, da je z vašim plodom vse v redu«. Kak­šno veselje, pa saj smo vedeli, saj je vse super že od začetka. Povem v službi in na Instagramu objavim slikico, hej, ljudje, otročka bomo imeli! Pri 14 tednih pa menda že lahko poveva.

Ta dan ponoči, ko me je že tretjič tiščalo na stranišče, sem začela krvaveti. Po nekaj dneh počivanja in zagotovila, da to še nič ne pomeni, sem na urgenci splavila. S pomočjo najprijaznejšega osebja in sočutne zdravnice. Kakšni neverjetni ljudje. Najtežjo izkušnjo v življenju so naredili vsaj malo lažjo.

Kako je imeti splav v 14. tednu nosečnosti med epidemijo? Poleg tega, da je grozno, je grozno še bolj. Partner te pripelje in te odloži pred vrati. Ne sme s tabo v čakalnico. Ti se treseš od skrbi in izgube krvi, on pa ne sme biti zraven. Čaka v avtu in njega verjetno skrbi še bolj. Tebe skrbi za otroka, njega skrbi za vaju oba.

Konec je, odpeljali me bodo na oddelek. Ali je mogoče, da vidim moža vsaj za tri minute, preden me odpeljete? Ja gospa, lahko, bomo poslali nekoga ponj. Prvič ga vidim jokati, jokava oba. Saj bo, še bova poskusila, ne bova se dala, boš videl, imela bova otroke, in to take krasne.

Na oddelku vsi izjemno prijazni. Je to za vas prvič, gospa? Prvič, ja. Sožalje, gospa, to je res hudo, ko se zgodi tako pozno v nosečnosti. Hvala.

Sprašujem se, ali se premalo govori o splavu, saj po tem, kar se mi je zgodilo, slišim nešteto zgodb, od prijateljic, od mame, od tašče. Skoraj vsaka ženska je to doživela ali pa je to doživela njena prijateljica.

Mogoče pa se ves čas govori o tem, a je tako grozno, da tega nočemo brati, dokler se ne zgodi nam. Že ob branju zgodb nas prevzamejo občutki, ki jih ne privoščimo nobeni ženski. A vendar v tej zgodbi nismo same. Same nismo niti v tem, da se večina žalostnih začetkov na koncu konča z uspešnimi nosečnostmi, z veselimi in zdravimi otroki.

Neskončna žalost, prespana noč v kliničnem centru, zlomljeno srce. Ne vedo, zakaj se je to zgodilo. Najbrž ne bom nikoli vedela.

Pridem domov. Ko sem šla od doma, sem bila še noseča. Zdaj nisem več. Noge me komaj držijo, na stopnicah do petega nadstropja se moram trikrat usesti.

Kako naj povem ljudem? Ob vsakem poslanem sporočilu in prejetem odgovoru se mi ponovno zlomi srce. V vsej tej žalosti ugotovim, da imam ob sebi neverjetne ljudi. Moža, ki kljub svoji bolečini najde v sebi vso moč, da me tolaži, da sedi z mano, ko mi tiho tečejo solze.

Mamo in taščo, ki najdeta vse prave besede. Seveda, saj se je zgodilo tudi njima. Najboljšo prijateljico, ki se pripelje k meni eno uro daleč samo zato, da sedi z menoj na soncu. Ki mi reče, da se tudi takrat, ko na travniku zraste štiriperesna deteljica, ne vprašamo, zakaj je zrasla. Tako pač je.

Vsak dan mi je malo lažje. Potem mi je hudo, ker mi je lažje. Pa mi je spet težje. Izjemni prijatelji. Sočutni sodelavci. V tako veliki žalosti sem obkrožena s tako veliko ljubezni. Pomaga.

Zdaj je mimo že en mesec. Vse je malo lažje. Zaradi epidemije ne morem početi skoraj nobene stvari, ki po navadi pomagajo, kadar se počutim slabo. Veselim se vsakega dneva posebej. Jutranje kave, sonca, ki posije, smešnega sporočila, objema. Menda kmalu pride dan, ko lahko spet poskusiva. Upanje je močna stvar. Tako kot ženske.«

Mojca Zemljak, redaktorica revije ELLE

»Splavila sem, ko je bila moja prvorojenka stara nekaj manj kot dve leti. Med prvo nosečnostjo sem prvih nekaj tednov opažala rjavkast izcedek iz nožnice, a se je izšlo brez težav. Zdaj, ko sem bila noseča drugič, izcedka ni bilo in vse je bilo v najlepšem redu, a že od plusa na hitrem testu je bilo moje počutje ... nenavadno, ne meni podobno.

Pa ne telesno, telesno je bilo vse b. p., a nisem čutila vznesenosti, vznemirjenosti, radosti – kot sem jih prvič. Bila sem malodušna in tiha. O nosečnosti nisem imela želje govoriti, kaj šele da bi jo obešala na veliki zvon. Pa sem si pred tem želela zanositi, zelo. Bilo je tako drugače kot prvič, toda to sem pripisovala hormonom.

Na prvem pregledu je bilo vse, kot mora biti. Sama pa sem še naprej ostajala zadržana, čistega veselja v sebi nisem našla. Kljub temu mi je vsakič, ko sem pobožala trebuh, notranji glas prišepnil ime – Martin.

Čudno, ker to ni bilo ime, ki bi bilo na mojem seznamu najljubših. Ko sem to omenila partnerju, se je smejal, češ ali res še vedno verjamem, da bova kdaj imela fanta. Bil je prepričan, da so nama namenjene samo deklice. Tudi če bi imela pet otrok, bi imela po njegovo pet deklic.

V nič spremenjenem počutju sem odšla na naslednji pregled. Ginekologinja je omenila hematom, ki pa naj ne bi povzročal težav. Vseeno sem bila zaskrbljena. Obenem pa sem pogrešala vsa svoja druga, pozitivna čustva, ki sem se jih spominjala iz prve nosečnosti.

Med tretjim pregledom sem na obrazu ginekologinje videla izraz, ki mi je povedal vse. Ko je še izgovorila, da srce ploda ne bije več in da je tako verjetno že približno dva tedna, ne vem, zakaj, in še vedno mi je po vseh teh letih težko priznati, a – nisem bila presenečena. Zavedela sem se, da sem že ves ta čas slutila. Zato se nisem veselila. Nekje v sebi – vedela sem.

Me je izdalo telo? Psiha? Kaj je šlo narobe? Bila sem v običajni formi, zakaj se je zgodilo? Krivdo sem čutila, ker se nisem predala, ker sem ves čas ostala na čustveni razdalji. Dolgo sem se mučila s tem, kaj je bilo prej – slut­nja, zaradi katere se nisem prepustila čustvom, ali sem iz neznanega razloga zavračala nosečnost? Odgovora nisem nikoli našla.

Potolažila, prebolela in pomirila s sabo sem se šele, ko sem rodila drugo hčer. Z njo sem zanosila le nekaj mesecev po čiščenju. Od vsega začetka sem vedela, da je deklica in da je prav, da je v meni. Da prihaja v moje življenje. Še ko danes pomislim, da je ne bi bilo, če bi donosila v svoji drugi nosečnosti, nekako čutim tam globoko in vem na nerazumni ravni, da je bilo tako namenjeno.« 

Pripravila: Mojca Zemljak

Fotogtrafije: Profimedia

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc