Od TEGA je odvisno, kakšno ljubezensko zvezo boš imela

Naj svojega očeta obožujete, ker je z vami neštetokrat z roko v roki pohajal po parku in vas naučil voziti kolo, ali pa ga sploh ne marate videti, ker vas je kar naprej ošteval in iz vaše bližine odgnal slehernega oboževalca, je vaš odnos do očeta tisto področje, ki ga je treba raziskati, da bi razumele svoj pristop do moških v odraslosti.

Zapisanega ni težko razumeti; ve se namreč, da imajo starši najpomembnejši vpliv na mladostnikov čustveni razvoj. Od mater se hčere učijo, kako se bodo nekoč obnašale kot odrasle ženske, žene, matere, ob očetih prvič začutijo ženskost in si oblikujejo lastna stališča do nasprotnega spola.

Kakšna bodo dekličina stališča, je zato odvisno od ‘glavarja’ družine, torej očeta.

Če se je izkazal z neusahljivo potrpežljivostjo in prijazno poslušal vaše neskončno čebljanje, če vam je na tisoč načinov pokazal in povedal, da vas ima rad, vam izkazal zaupanje in ga ni razneslo ob pogledu na vašega prvega fanta s sedmimi uhančki in prebodenimi ustnicami, je v vašem čustvenem svetu naredil dovolj prostora za zaupanje, ljubezen in spoštovanje.

Če pa vaši stiki z očetom v odraščajočih letih niso bili zgledni, je najverjetneje prišlo do odklonov. Čim večja so (bila) nasprotja med hčerjo in očetom, tem težje bo hči vzpostavljala zdrave odnose s partnerjem.

Odnos z očetom je prvo moško-žensko razmerje v vašem življenju, zato predstavlja osnovni model za poznejše zveze z nasprotnim spolom.

Naj vas ob tem spoznanju ne zagrabi preplah. Z odkritim pristopom in z razčiščevanjem kompleksov, ki so nastali zaradi neharmoničnega odnosa oče-hči, lahko brazgotine zacelite in vsemu navkljub zgradite pristne, trdne in srečne odnose s partnerjem.

A žal po daljši, težji poti. Same ali s strokovno pomočjo se morate pogumno podati v labirint v svojih odnosov z očetom in poiskati pot iz njega.

Brskanje po čustvenih ranah ni enostavno, zato se pripravite na marsikatero neprijetno spoznanje.

Odvečni predsodek

Eden od najbolj zakoreninjenih predsodkov, ki ženskam velikokrat kvari načrte v življenju, je trditev, da sanjajo o partnerju, ki bo podoben očetu. Ne drži! Pri iskanju svoje druge polovice ženska zavedno ali nezavedno išče osebo, ki bo potrdila njeno lastno mnenje o sebi.

Če menite, da ste prekrasno bitje, boste obračale oči za takimi, ki vam bodo pripravljeni nenehno pritrjevati, da ste krasotica. Če o sebi nimate najboljšega mnenja, obstaja velika verjetnost, da se boste vezale na moškega, ki vas bo postavil na stranski tir. Po vašem mnenju si namreč ne zaslužite boljšega.

Katero od teh dveh popolnoma nasprotnih stališč bo prevladalo v vašem življenju, je najprej odvisno od vaših izkušenj z očetom, na drugi stopnji pa bo prevlada ene ali druge možnosti odvisna še od vaše odločitve, da se morebitnim slabim izkušnjam z ‘ljubljenim očkom’ uprete.

Gotovo me bo zapustil

“Moj oče je vedno znal ‘pozabiti’ na tisto, kar sem napovedovala, da bom naredila, in se ukvarjati le s tistim, kar sem v resnici opravila. Očitno se je zavedal, da je otroška domišljija brezmejna in leti visoko nad oblaki, brez trdnih vezi z resničnostjo. Zato nisem bila nikoli izpostavljena pritiskom, da moram biti vedno najboljša, najpametnejša, najiznajdljivejša, najlepša, skratka naj naj v vseh pogledih. Odtod izhaja moj občutek lastne vrednosti, pa čeprav imam kup pomanjkljivosti in kot vsi drugi delam napake,” je razložila 27-letna Alenka in hkrati zatrdila, da se je v družinskem krogu vedno počutila ljubljeno.

Tudi takrat, ko je kakšno ušpičila in ni bila najbolj vzorna očijeva punčka.

In kakšne partnerje išče Alenka? “Izključno takšne, pred katerimi se mi ni treba pretvarjati, ampak se lahko pokažem takšna, kakršna v resnici sem”.

Druga, manj prijazna plat medalje, ima lahko več raznovrstnih obrazov.

Če je oče hladnega in vzvišenega značaja, bo hči verjetno odrasla z velikim bremenom negotovosti in se bo zaradi pomanjkanja samozavesti bala tesnih čustvenih vezi z moškimi.

O sebi bo mislila, da ni dovolj dobra, in partnerja ne bo sprejemala kot nekoga, ki mu je sposobna veliko dati in od njega sprejemati, ampak se bo zadovoljila z določeno stopnjo kontrole nad razmerjem, ki bo dajalo videz uspešne zveze.

Kadar pa deklica raste ob izrazito dominatnem očetu, ki ne trpi ugovora, bo sprejela podrejeno vlogo. Povezovala se bo z gospodovalnimi moškimi, ki držijo vajeti trdno v rokah in nadzorujejo vse okrog sebe. Tudi njo.

V obeh primerih gre za negotovost in nezaupanje vase. Le-to pa ženski preprečuje, da bi zgradila trajno in kakovostno ljubezensko razmerje.

Treba je prijeti za skalpel in narediti odločen rez.

Katja se je kirurškega posega lotila pri 28 letih. “Bila sem največja dvomljivka, hkrati pa sem si neizmerno želela biti ljubljena. Toda vsako zvezo sem začela s trdnim prepričanjem, da me bo prizadel in zapustil tisti trenutek, ko mu bom začela zaupati,” je povedala.

V Katjinem spominu je bil oče tiran, ki je nenehno nažiral mamo in jo kritiziral za vsako malenkost. Ko je bila stara 12 let, jih je zapustil, in pri Katji zarisal osnovno shemo za oblikovanje negativnega vzorca o moških.

Prepričala se je, da niso vredni zaupanja, da je ne morejo imeti radi in da jo bodo na koncu tako ali tako zapustili. Kot jo je zapustil lastni stvaritelj.

Oblikovani vzorec je vnaprej izničil vsako možnost za trajnejšo zvezo, vsak fant, ki jo je pustil, pa je njeno prepričanje, da so moški nezanesljivi in nesposobni ljubiti, še okrepil. Izkušnje iz preteklosti so se ciklično ponavljale, delno tudi zato, ker je nesrečne konce vnaprej pričakovala.

Ko se je odločila, da bo presekala začarani krog, je spremenila pričakovanja in sčasoma ugotovila, da obstaja kar nekaj primerkov moške rase, ki bi jo lahko imeli radi. Z enim od takih trenutno išče stanovanje za skupno življenje.

"Joj, kako si neumna"

“Trapa, neumnica, goska – to so najpogostejše besede, ki sem jih poslušala vse otroštvo, oče pa jih je izgovarjal namesto pozdrava. Ko imaš osem let in od ene najpomembnejših oseb v življenju slišiš v povprečju desetkrat na dan, da si neumna, začneš verjeti, da si res,” nam je zaupala svojo zgodbo 30-letna Tina.

V njihovi družini je bila komunikacija z očetom enostranska – mama in otroka so poslušali, oče je ukazoval. Vselej z zvišano frekvenco glasu, ki ni dopuščala ugovora. Vsakemu uporu je sledilo vpitje ter večurno pranje možganov.

“Pred njim sem morala stati več kot uro in poslušati, kako sem neumna, monolog pa je začel z ‘Dobro me poslušaj ...’ Trudila sem se in trudila, da bi mu ustregla, vendar mi ni nikoli povsem uspelo. Kaj pa morem, sem pač neumna.”

Katja seveda ni bila neumna, ampak povsem ‘normalna’ osnovnošolka. V šoli je bila odličnjakinja, sošolci in učitelji so jo upoštevali in hvalili, imeli so jo radi.

Na začetku je reagirala nezavedno, potem se je začela zavestno umikati očetu ter čepela v knjižnici in se vključevala v številne izvenšolske dejavnosti. Beg v delo je bil zanjo edini možni način, da očitke časovno oklesti in se izogne peklu doma.

Beg je slaba rešitev!

“Okolica je menila, da sem ambiciozna in inteligentna,” je nadaljevala Tina. “Mojemu očetu se je učenje zdelo neumno zapravljanje časa. Pri trinajstih sem si želela le nekaj – da bi se starša ločila. Upala sem, da bi se z ločitvijo zmerjanje in žalitve končali za zmeraj. Naslednjih pet let sem prebila v tišini. V svoji glavi sem skušala odkriti, zakaj mama vztraja v zakonu, pred očetovimi izbruhi pa sem se branila z nemostjo. Neverjetno, koliko časa si lahko deliš življenjski prostor z nekom, ki mu nameniš le nekaj besed dnevno.”

Tina se je torej naučila prikimavati in molčati. Ko je dopolnila 18 let, je prestrašena, toda odločena, odšla od doma.

“Ni šlo za mladostniški upor ali premišljeno odločitev, odhod je bil takrat zame preprosto edina možnost, da zaživim normalno. Drugače bi me čez leto ali dve lahko hospitalizirali v umobolnici,” je razložila.

“Poiskala sem si službo, se vpisala na fakulteto in se skušala prilagoditi novim razmeram. Nagonsko sem vedela, da stikov z družino ne smem popolnoma pretrgati, kajti fizična ločitev ni prava rešitev. Zagrizla sem se v delo in študij in sošolci so me videli kot odločno osebo, ki natančno ve, kaj hoče. Toda pod površjem sem bila še vedno hudo ranljiva, kar je udarilo na plan v ljubezenskih razmerjih.

Moji strahovi, bes, jeza, žalost, moja nespretnost pri prepoznavanju komunikacijskih signalov so v odnosih do moških hitro priplavali na površje. Nezmotljivo sem izbirala isto vrsto fantov – slabiče, ki niso obvladali nobenega elementa ljubezenskega razmerja. Odnos je torej slonel na mojih ramah, česar pa nisem želela, zato sem zveze prekinjala.”

Pri 25 letih je imela dobro službo in dohodke za udobno življenje, za njo je bilo tudi kup neuspešnih poskusov, da bi iz svojega čustvenega sveta izbrisala očeta, ki ji je kvaril veselje do življenja.

“Potem sem zavestno sprejela odločitev; dovolj je bilo strahov in solz, dovolj gneva in samousmiljenja, ker mi oče ni dal, kar bi mi moral, dovolj mi je iskanja dokazov ljubezni, navsezadnje tudi jaz ne maram njega.”

Brez kančka slabe vesti je Tina obrnila nov list v knjigi življenja in v štirih letih skupaj s partnerjem zgradila solidno razmerje.

Naučila se je, da se rešitve ne pričakujejo izključno od nje, da ima lahko partner kakšno boljšo idejo, spoznala je, da zna, da zmore in da si želi biti odprta, vesela ženska, pa čeprav ji je nekdo leta in leta zabijal v glavo, da tega ni sposobna.

“Danes uživam v delu, v krogu prijateljev in načrtovanju prihodnosti z osebo, ki me vidi, sliši in čuti.” Na občasnih družinskih kosilih je njen oče druga oseba, govori malo in v umirjenem tonu. “To je sicer njegov normalni glas, ki se mu šele privajam, najbolj pomembno pa je, da danes moj oče natančno ve, da si vpitja pri meni ne sme več privoščiti,” je Tina zmagoslavno končala pripoved.

Kakšni so partnerski odnosi med ženskami in moškimi, lahko najbolje razberemo iz vsakodnevnih iger moči. Na primer pred televizorjem.

Bomo gledali kakšno razvedrilno oddajo ali prenos ligaške tekme? Kdo ima najpogosteje zadnjo besedo? Spet so tu vzorci iz otroštva. Ste se lahko kaj pregovarjali ali je zagrmel ukaz ‘Šport ali nič’?

Če je oče zabetoniral vrsto pravil, ki jih niti v snu niste smele kršiti, ste verjetno odraščale v strahu.

Še posebej, če ste se domačih ‘zakonov’ morale držati le ve, on pa jih je lahko spreminjal po trenutni volji. Tovrstno zatiranje vzbudi pri ženskah prepričanje, da so moški njihovi največji sovražniki, da so nevredni zaupanja.

“Nezavedno sem mu želela v vsem ugoditi,” je povedala 29-letna Jasmina. “Zadala sem si nemogočo nalogo, kar sem razumela šele takrat, ko je izzval neverjeten kraval, ker me je ujel pri kajenju, pa čeprav jaz očeta ne pomnim brez cigarete med prsti.”

Moški so torej hinavci in dvoličneži, ki jim ne smeš prepustiti kontrole nad sabo, je mislila Jasmina in se s takšnim stališčem pozneje lotila ljubezenskih zvez.

Vezala se je s partnerji, ki jih je lahko nadzorovala in z njimi vsak besedni konflikt končala kot zmagovalka. Nič si ni pustila dopovedati in potrebovala je nekaj let, da je dojela, da vsaka pripomba še ne pomeni poskusa za nadvlado.

Morala se je naučiti veščine razpravljanja, poslušanja in pregovarjanja.

Obstajajo tudi nasprotni, pozitivni vzorci, ki prav tako potrjujejo pomembno vlogo očeta pri hčerinem čustvenem razvoju.

“Moj oče je enako vrednotil moje in bratovo mnenje in za takšno doto sem mu neizmerno hvaležna. Imam partnerja iz družine, v kateri so prav tako cenili njegovo besedo kot besedo njegovih sester, zato sva se brez težav ujela,” je bila kratka 25-letna Bojana.

Povzetek je preprost. Če vam je oče z ljubečim odnosom pomagal razumeti pojme, kot so samospoštovanje, zaupanje, dajanje, sprejemanje in podobno, boste lahko zgradile harmoničen partnerski odnos na trdnih temeljih. Če vas je prikrajšal za marsikaj, bo vaša pot težja. A ne tarnajte nad tistim, česar v otroštvu niste dobile. Preteklosti se pač ne da spremeniti.

Namesto stokanja nad krivico se oprimite dejstva, da se čustveni razvoj ne konča takrat, ko zaprete za seboj vrata družinskega doma.

Gre za dolgotrajen proces, ki nas spremlja do konca življenja, zato pogumno začnite boj proti napačnim vzorcem, ki ste si jih ustvarile o sebi in svetu. Navsezadnje živite v prvi vrsti zase in za nikogar drugega. Niti za najboljšega očka na svetu ne.

Ste še vedno očkova punčka?

Iskreno si odgovorite na spodnja vprašanja:

• Počutim se krivo, če dam prednost drugemu moškemu namesto očetu.
• Vsakega fanta primerjam z očetom (in ne seže mu do kolen).
• Mamin vpliv na moj razvoj in oblikovanje moje osebnosti ni ravno velik.
• V mojih očeh ne naredi oče nobene stvari narobe.
• Zdi se mi, da se vedno strinjam s partnerjevim razmišljanjem in stališči, čeprav mi nekje na dnu srca ne zvenijo najbolj pravilno.
• V odnosih z drugimi moškimi se obnašam poudarjeno žensko, včasih celo otročje.

Če ste na najmanj tri trditve odgovorile pritrdilno, ima vaš oče še vedno odločilen vpliv na vaše ljubezenske zveze.

Napisala: Nataša Vodopivec

Preberi še: 6 namigov za noro hud za solo seks in preveri trik, ki te uspava v manj kot minuti!

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc