"Vse se je začelo tistega sivega dne, ko si nehal ponosno trditi SEM, ko si napol v strahu povesil glavo, svoje izražanje in držo pa zamenjal za strašno misel: MORAL BI BITI."
Avtor uspešnic 'Ti povem zgodbo' in 'Ljubiti z odprtim srcem', Jorge Bucay, je podpisal tudi 'Zgodbe za razmislek', ki so pred dnevi v slovenščini izšle pri Mladinski knjigi.
Nenadoma zagledam ob poti dečka.
Gleda me, kot bi me poznal. Zarotniško se mi nasmehne.
Spominja me name, ko sem bil še otrok. Mogoče se zato opogumim in naglas izrazim svoje negodovanje.
"Zakaj je na poti do mojega cilja toliko ovir?"
Deček skomigne z rameni in reče:
"Zakaj sprašuješ mene? Prej jih ni bilo.
Ti si jih prinesel s seboj."
Tri resnice!
Jorge Bucay v uvodu knjige 'Zgodbe za razmislek' zadane žebljico na glavico že s tremi ključnimi spoznanji, ki naj bi jih bralec knjižne novosti osvojil in nato utrdil z branjem dvajsetih raznovrstnih zgodb, ki spodbujajo k razmisleku in iskanju novih poti.
Naj povzamemo glavne premise teh resnic, ki nas po mnenju Jorgea Bucaya odpirajo za življenje v resnici in tlakujejo pot v izkustvo resnične ljubezni:
- 1. Prva izmed teh zanesljivih misli je neločljivi sestavni del gestaltne psihologije. Govorimo o spoznanju: Kar je, je!
In naj se to sliši še tako nespektakularno, naj te na tem mestu opomnimo, da videz vara. To pojmovanje, ki se sicer zdi nekako samoumevno, je v resnici pogosto prezrto. Zavedanje, da 'kar je, je', je dejansko enakovredno sprejemanju dejstev, dogodkov, stvari in situacij takšnih, kakršnih so:
Resničnost ni takšna, kot bi meni ustrezalo.
- Ni, kakršna bi morala biti.
- Ni, kakršna so mi rekli, da je.
- Ni, kakršna je bila.
- Ni, kakršna bo jutri.
... pa tudi v podaljšanju nesprejemanja 'tega, kar je' v prostor osebnega: 'sem, kdor sem':
- Nisem, kdor bi hotel biti.
- Nisem, kdor bi moral biti.
- Nisem, kdor je moja mama hotela, da bi bil.
- Nisem, kdor sem bil.
- Sem, kdor sem.
Se zdi nekako nepomembno? Morda pa nisi vedela, da se praktično vse naše nervoze začnejo prav v trenutku, ko poskušamo biti, kar nismo?
In še to: ali si vedela, da je še bolj težko, kot sprejeti 'sem, kdor sem', tretjo izpeljavo 'kar je, je', ki se glasi: 'si, kdor si'. Se pravi:
- Nisi, kot bi te jaz potreboval.
- Nisi, kdor si bil.
- Nisi, kot bi meni ustrezalo, da bi bil.
- Nisi, kot bi jaz hotel, da bi bil.
- Si, kakršen si.
Predstavljaj si zdaj 'ljubezenski odnos' z nekom, ki zate (ali ti zanj) meni, da 'nisi, kot bi jaz hotel, da bi bil'. Je tako odnos sploh lahko srečen, izpopolnjujoč, trajen?
- 2. Druga resnica, ki se Jorgeu Bucayu zdi nepogrešljiva, je izposojena iz sufijske filozofije: Kar je dobro, ni zastonj!
In preden se ponovno namrdneš, plačilo seveda ni vedno v denarju (kako preprosto bi bilo vse, če bi šlo samo za denar!). Pa vendar lahko govorimo o ceni, ki je včasih visoka, drugič pa zelo nizka. A nič, kar je dobro, enostavno ni zastonj!
Če si želim nečesa, kar je dobro zame, je treba vedet, da bom za to plačal ceno. In v trenutku, ko sprejmem kaj od zunaj, ko se mi dogaja kaj dobrega, ko uživam, se gre zavedati, da se mi to dogaja, ker sem si to prislužil, že 'plačal'.
Usvojiti to resnico dejansko pomeni za vedno opustiti predstavo, da mi mora kdo kaj dati kar tako, zaradi lepšega, ker jaz tako hočem; da mi mora življenje priskrbeti, kar si želim, samo zato, ker si tega želim, na lepe oči, kot po čarovniji.
- 3. Tretja ideja pa je: Nikoli ne počni, česar nočeš.
Naj se tokrat zdi enostavno in morda si celo pomislila, da to vendarle že živiš, te zna Jorge Bucay ponovno presenetiti (in ti s tem dati izdatno misliti). Živeti to idejo v resnici še zdaleč ni preprosto:
"Hočem reči, da me kot odraslega nihče ne more prisiliti v nekaj, česar nočem. V skrajnem primeru me bo to kljubovanje stalo življenja."
No, v običajnem življenju pa so cene velikokrat nižje. Navadno zadošča že usvojiti zmožnost, da se odrečemo hrepenenju po tem, da nam drugi ploskajo, nas odobravajo in nas imajo radi:
"Kot rad pravim, plačaš ceno s tem, da potem, ko si upaš reči NE, začneš spoznavati plati prijateljev, ki jih prej nisi poznal: njihov tilnik, njihov hrbet, vse tiste druge plati, kih spoznaš šele, ko drugi odhaja."
Ti je zapisano dalo misliti? Nam vsekakor je ;)
Jorge Bucay te resnice že živi!
Argentinec Jorge Bucay je z obiskom in pogovori po Sloveniji že očaral številne slovenske bralce, ki so se lahko na lastne oči in ušesa prepričali, da je pisatelj in psihoterapevt zelo poseben in prisrčen mož, ki zares poskuša živeti to, o čemer piše in predava.
Živi namreč v odmaknjeni odbmorski vasici v Španiji, kjer denar ne pomeni veliko. Med drugim se je odpovedal televiziji, svoj čas pa posvetil branju, pisaju, predavanjem, družini in prijateljem.
Zgodbe za razmislek najdeš na emka.si.
