"Nisem se zasvojila z drogo, sem bila pa zasvojena z njim" (resnična izpoved o tem, kako je, če ljubiš 'bad guyja")

Vedno sem bila pridna punca. Petice v osnovni šoli, petice v srednji, glasbena šola, plesne vaje, nekaj sramežljivih fantov, s katerimi nisem prišla daleč, nobenega odklona.

Nič drog, nič alkohola, celo kaditi se nisem naučila. Po standardih največjih frajerjev na šoli sem veljala za tisto, ki ne da zlahka. K sreči me nihče od teh tipov ni zadosti zanimal, da bi spustila svoje standarde, in tako je bilo vse do faksa.

Dokler nisem prvič vstopila v predavalnico na filofaksu.

Okoli sebe sem na hitro preštela 20 bledih hipsterjev, ko se je moje oko ustavilo na fantu, ki po videzu sodeč ni sodil na faks, še manj pa v tisto predavalnico.

Zagorel, zabrit, potetoviran, z zavihanimi rokavi in ležernim pogledom ter svinčnikom v ustih.

Usedla sem v vrsto za njim in na mizi razložila knjige, ko se je obrnil k meni in rekel: "O, ti pa misliš resno!" In svojo šalo pospremil z najbolj belim nasmehom na svetu.

Po predavanju sva se zaklepetala in pospremil me je do mojega starega hrošča. Med potjo mi je povedal svojo življenjsko zgodbo.

V njej so se mešale droge, alkohol, dva postanka v zaporu, leta in leta borilnih veščin, dirkanje z motorjem, nekaj zlomljenih kosti in še več, to sem pa sklepala sama, zlomljenih ženskih src.

Bil je fant, v katerega se je bilo popolnoma nesmiselno zaljubiti. Ustrezal ni niti enemu mojemu standardu, v glavi mi je gorela rdeča lučka, moj trebuh pa me ni poslušal.

Še nikoli si nisem nikogar tako močno želela kot njega. Če bi me sredi dneva naložil na havbo, bi mu to pustila.

Že sva se poslovila, ko avto ni vžgal. V desetih minutah je bil avto kot nov, on umazan od šmira, jaz pa resno vzburjena. Začela sva se družiti.

Mislim, da sva bila skupaj videti malo čudno: jaz sem se še vedno oblačila tako, kot da imam tudi na faksu same desetke, on pa je hodil naokrog strgan in precej divji.

Po predavanjih sva začela hoditi skupaj na kavo in druženje z njim mi je dajalo občutek, da sem tudi sama upornica. Nekaj nedoločljivega z njega se je prenašalo name in mi dajalo ostrino, ki je nisem poznala.

Oba sva bila v razmerjih na daljavo, zato je bil najin odnos sprva platonski. Toda tako nezvesta v mislih, kot sem bila z Anejem, nisem bila še nikoli. Nikomur. Niti v sanjah.

Čas je mineval, z Anejem sva večere preživljala na Skypu vsak s svojo ljubeznijo, dokler nisva nekega dne prestopila meje najinega prijateljstva. Kot običajno me je po predavanju pospremil do avta, in ko sem ga odklepala, se je od zadaj naslonil name in me pritisnil ob vrata.

Obrnila sem se in doživela najbolj strasten poljub v življenju. Ni minilo veliko časa, ko sem z Anejem doživela še najbolj strasten seks.

Z njim je bilo nasploh vse najbolj strastno, najbolj vroče, najbolj prepovedano.

Bila sva pri njem in takrat po seksu sem prvič videla, kako si je mirno, kot bi nekdo drug pojedel kos čokolade, prižgal pipo s krekom.

Bila sem šokirana, on pa mi je pojasnil, da se je poskušal odvaditi, a je bilo preveč peklensko.

Ker ni bil nasilen ali razdražljiv, se mi to sploh ni zdelo tako sporno. Učinek kreka hitro popusti, zato je pokadil tudi veliko trave, da je z njo izničeval razdražljivost.

Moje alarmne lučke so sčasoma pregorele, pred prijatelji sem ga zagovarjala. Vsak ima pač svoje težave, sem govorila, nihče ni popoln, niti vi! Ko me je prosil za večjo vsoto denarja, za katerega sem vzela posojilo, sem se počutila pomembno. Njegov diler je prišel iz zapora in Aneju bi trda predla, če bi mu ostal dolžan.

Ko je za štiri dni izginil, ne da bi mi povedal, sem bila peti dan tako vesela, da ni mrtev, da sem pozabila, kako sem sanjarila, da bom šla stran.

Medtem sem se razšla s fantom, ki je semester študija opravljal v tujini. Kaj se je dogajalo z Anejevo nizozemsko punco nisem vprašala.

Sama kreka nisem poskusila, sem pa občasno naredila kakšen dim trave z njim. Nisem se zasvojila z drogo, sem bila pa zasvojena z njim.

Tudi ne z najinim seksom, zato pa z občutkom, ki sem ga imela, ko sem se sprehajala z njim. Domišljala sem si, da me ljudje gledajo drugače in si verjetno mislijo, da sem huda.

Anej je s svojo divjostjo povsod naredil vtis in v svoji neumni samopomembnosti sem si domišljala, da mi ga prijateljice s svojimi dolgočasnimi fanti, ki so delali na banki ali v zavarovalnici, zavidajo.

Nisem postala bolj uporniška ali divja. Ne, postala sem še bolj ustrežljiva in pohlevna.

Bila sem njegova pajdašica, sestra usmiljenka in banka. On je potreboval drogo, jaz pa občutek, da me potrebuje.

Rada bi rekla, da je prišel trenutek, ko sem zbrala dovolj moči, da bi ga zapustila, vendar ni. On je vedno več izginjal in jaz sem vedno bolj trpela. Padla sem v depresijo, ker sem ga pogrešala in ker on ni pogrešal mene.

S pomočjo terapevtke sem po težkih mesecih spoznala tisto, ker me je rešilo.

Z zvezo z Anejem nisem svetu dokazala, da sem uporniška, seksa in vznemirjenja potrebna ženska, za ka­tero zanesljivi fantje niso dovolj dobri, ampak nekaj čisto drugega: pokazala sem, da sem šibka in potrebna občutka, da me nekdo potrebuje in izkorišča.

Nastavil mi je ogledalo, v katerem sem videla nesamozavestno bitje, ki se pase po tujem uporništvu, namesto da bi našlo svojo pot, lastnega tatuja si pa ni upalo privoščiti.

Ne nazadnje, s svojo zvezo z njim sem pravzaprav dokazovala, da se resne zveze bojim.

Če bi trdila, da nisem vedela, da zgodba z njim ne bo večno trajala, bi se zlagala. Globoko v sebi sem vedela, da je Anej samo faza v mojem življenju, ko še nisem pripravljena na nekaj večjega.

Spet se dobivam s fanti na mestu, ki se prvi hip zdijo dolgočasni, a to je samo prva slika, ker je tako drugačna njihova zunanjost.

Še se ukvarjam z nelagodnim občutkom, ker me ne potrebujejo, tako pač je.

Zdaj vem, da je Anej v moje življenje prišel zato, da sem se zavedla svojega škodljivega vzorca.

Oba sva v sebi gojila pošasti: njegova je zahtevala drogo in življenje na robu, moja pa je hotela rešiti in spremeniti problematičnega moškega.

Pred časom me je poklical in mi povedal, da je že nekaj časa čist. Tudi jaz, sem mu rekla, in rada bi, da ostane tako.

Res je, da pravijo, da lepa dekleta ljubijo barabe, jaz pa bi rekla, da barabe ljubijo nesamozavestne punce.

Punca, ki ima rada sebe in življenje, si fanta nikoli ne bi delila z drogo, dolgovi, zaporom in drugimi radostmi uporniškega življenja.

Po predlogi Erica Saleh priredila Alja Maček

Preberi še: Ženske razkrivajo najbolj vroče spolne fantazije (OMG, št. 4!)

Priporočamo tudi: Skrivnosti, ki jih ženske nikoli ne delimo s svojim partnerjem! NIKOLI!

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ