Ideja, da je tam zunaj samo ena oseba prava za nas, zelo omeji kompleksno, pestro in široko naravo ljubezni. Tule je zgodba o Sophii Bush in njenem ljubezenskem potovanju.
Zdi se, da se o tem, kaj je ljubezen – oziroma kaj bi ljubezen morala biti – najpogosteje naučimo iz filmov in televizijskih serij.
Predstavljena nam je binarna ideja, po kateri obstaja zgolj 'ljubi njega!' ali pa 'on je obupen!'. In spet drugič: 'to je moški, s katerim se bom poročila!' ali pa 'nočem več slišati o njem!'.
Seveda ima vsakdo trenutke, ko pogleda svojega partnerja in se vpraša, ali je to res tista prava oseba.
Več izkušenj imamo za seboj, bolj naša čustva ostajajo v neki nedoločeni sivini in bolj je jasno, da izrazitih ekstremov pravzaprav skorajda ni.
Moja prva izkušnja z ljubeznijo je bila nadvse čista.
Fant, v katerega sem bila zaljubljena, je bil eden mojih najboljših prijateljev že od mojega devetega leta.
Vsako poletje sva bila skupaj v kampu in spomnim se, kako pomemben trenutek je bil, ko me je prvič prijel za roko.
Z njim sem imela prvi pravi poljub.
Pri 20 letih sem potem začenjala kariero kot igralka in takrat nisem iskala resnega razmerja.
Je pa zato resno razmerje našlo mene, čeprav življenja v dvoje nisem imela v načrtih še vsaj deset let.
A ko te oseba, s katero si, vpraša, ali bi se poročila, pomisliš: To se verjetno dogaja zato, ker je tako prav.
Kljub temu ne dovolim, da me danes definira to eno razmerje, zato o njem ne govorim že deset let.
Vsekakor je bil to pomemben dogodek v mojem življenju, travma, ki je sledila, pa je bila potencirana s tem, da je vse skupaj postalo zelo javno.
To mi je bilo takrat, ko sem bila le še eno dekle v kolidžu in ko je moje življenje nenadoma eksplodiralo, popolnoma tuje in bizarno.
K sreči sem imela prijatelja, ki me je podpiral in me spodbujal, da sem lahko raziskala vse vidike svoje realnosti.
Pošiljal mi je odlične knjige o ljubezni in mi priporočil učitelja meditacije.
Po enem letu in kopici vprašanj, zakaj nisem v razmerju s tem prijateljem, sva dojela, da je mogoče vendarle nekaj na tem. In sva bila skupaj. Razmerje je bilo kratko, a zame takrat zelo pomembno.
To je bil moj prostor za celjenje, da sem lahko predelala vse, kar se je zgodilo, in sem končno razvila globlje razumevanje ljubezni.
Tako sem začenjala razumeti, da razmerja pogosto služijo določenemu namenu v določeni točki našega življenja.
Nekatera se zgodijo zato, da te postavijo na noge, druga se zgodijo, da te naučijo nekaj novega o sebi, spet tretja pa ti pokažejo, da moraš zaupati svoji intuiciji.
Vsi ljudje, ki se znajdejo na tvoji življenjski poti, ti podajo pomembne lekcije. Lekcije, ki so neizogibne.
Moja realnost me je naučila, da razmerja, ki se ne razvijejo v dosmrtno predanost, niso neuspeh.
Vsaka ljubezen pač ne more trajati večno.
Uspeha ne definiram več, kot mi narekujejo filmske zgodbe, ker odgovori nikoli niso črno-beli.
Med enim in drugim ekstremom običajno najdeš ključ do uspešnega razmerja: kaj si pripravljena dati, kaj si želiš prejeti in kaj je tisto, pri čemer ne sklepaš kompromisov.
Nekaj mesecev s pravo osebo je lahko prav tako izjemna izkušnja kot deset let z nekom drugim.
Ko iz enačbe izvzameš pritisk iskanja tistega pravega, se odpreš neskončnim možnostim.
Naučila se boš najprej imeti globok in iskren odnos sama s seboj, vse drugo pa bo potem samo padlo na pravo mesto.
Kratki odnosi, dolgi odnosi in tisti vmes. Vsi so pravi.
Po predlogi Sophie Bush priredil Darjo Hrib
Preberi še: Čustveni svet otrok ob ločitvi staršev (piše zakonska in družinska terapevtka Alenka Lanz) ali pa 8 stvari, ki se mu na tebi NE! zdijo privlačne (čeprav ti morda misliš obratno)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
