Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
In presenetljivo: Poloni pišejo tudi moški. Tokrat se je opogumil nekdo, ki se je po letih opozarjanja z ženino neodgovornostjo odločil spopasti na drugačen način.
Draga Polona,
pišem ti kot moški, kar verjetno pomeni, da me že vnaprej obsojaš, ampak me vseeno zanima tvoje mnenje.
Z ženo sva skupaj pet let, poročena sva dve. Ona ima 31 let, jaz 32. In že od začetka ima ogromen problem: kronično zamuja. Na vse. Večerje, druženja, dogodke, celo na obiske k mojim staršem. Meni je to strašno naporno in me spravlja ob živce.
Sčasoma sem razvil sistem: povedal sem ji, da se dogodek začne 40-45 minut prej, kot se je v resnici. Tako sva dejansko prišla pravočasno. Ona tega ni nikoli opazila, ker je bila preveč zaposlena sama s sabo: z oblačenjem, urejanjem, postavljanjem telefona na stojalo in fotografiranjem.
Ima kar nekaj sledilcev na Instagramu in rada bi postala profesionalna ustvarjalka vsebin. Vsak izhod, večerja, karkoli je tako priložnost za še eno fotko ali video. Meni je to postalo smešno in utrujajoče. Ne pristajam več, da jo fotografiram.
O tem sva že večkrat govorila. Rekel sem ji, da je zame mentalno izčrpavajoče, da moram vedno jaz paziti na čas, jo priganjati, skrbeti, da ne zamudiva. Ona posluša, prikima, potem pa nič ne spremeni.
Prejšnji teden sem ji rekel, da tega ne bom več počel. Da ji ne bom več lagal o začetku dogodkov in da pričakujem, da se bo kot odrasla oseba sama organizirala.
Za rojstni dan sem ji kupil vstopnice za dogodek z več glasbenimi izvajalci, med njimi tudi njenim najljubšim, ki je bil na sporedu prvi. Ampak tokrat nisem vštel te 40-minutne rezerve, ker sem pričakoval, da si je zapomnila najin pogovor.
Namesto tega je doma okrasila sobo, se večkrat preoblekla, snemala storyje, delala "uredi se z mano". Ves čas sem vedel, da bova zamudila njenega najljubšega izvajalca. In priznam – nisem je opozoril. Hotel sem, da enkrat sama nosi posledice.
Ko sva prišla, je dojela, da je prvi del že mimo. Začela je jokati. Rekla je, da sem to naredil nalašč, da sem užival v tem, da jo gledam razočarano. In to na njen rojstni dan! Da bi lahko vsaj za en dan dal ego na stran.
Rekel sem ji, da sem jo opozoril že prej, da ne bom več skrbel za čas in da je to posledica njenega vedenja. Da bi morala pričakovati, da bom držal besedo – za razliko od nje.
Domov sva šla v tišini. Napisala mi je sporočilo, da nisem dobrodošel v spalnici. Ignoriral sem ga in ji rekel, da je to tudi moja soba in da če noče biti v moji bližini, lahko gre ona na kavč. Odšla je k mami. Cela njena družina se je pričakovano postavila na njeno stran in misli, da sem kreten.
Zdaj razmišljam. Sem res kreten? Ali je fer, da sem končno nehal igrati varuško?
Luka
Dragi moj,
najprej nekaj, kar ti verjetno ne bo všeč: v tej zgodbi nista nedolžna ne ti ne ona.
Začniva z njo. Kronično zamujanje ni simpatična osebnostna lastnost. Je neodgovornost. In če nekdo pet let ignorira tvoje občutke, medtem ko ti nosiš logistično breme vajinega življenja, je to problem. Tvoje frustracije so legitimne. Sploh, ker ima 31 let, zveni pa kot nekdo, ki je star okoli 20.
Ampak pustimo njo. Ti nisi samo nehal "igrati varuško". Ti si jo kaznoval. Ni šlo za to, da postavljaš mejo, ampak da si točno vedel, kaj se bo zgodilo – in tiho spremljal, kako se odvija. V tistem trenutku nisi bil mož, bil si sodnik, ki čaka na izvršitev kazni. In še huje: del tebe je v tem užival. Sam si napisal, da si hotel, da občuti posledice. To je pasivna agresija.
Kar pa me še bolj skrbi, je nekaj drugega: iz tvojega pisma veje prezir. Ne samo utrujenost. Prezir do njenega "influencerskega" sveta, infantilnosti, načina življenja. Ja, mogoče je res otročja, ampak a tega nisi vedel, ko sta se poročila? In če se ti zdi vse, kar počne, trivialno, zakaj si z njo? Samo zaradi videza? Potem, dragi moj, si enostavno plehek.
Ona zamuja. Ti manipuliraš z informacijami in čakaš, da pade v luknjo. Ona joka. Ti ji rečeš, da če ji kaj ni prav, naj gre na kavč. To ni partnerstvo. To je boj za nadzor.
Če ti njena osebnost, njen tempo, njen svet družbenih omrežij tako globoko najedajo živce, potem je problem večji od situacije, ki jo opisuješ. In če si že na točki, kjer partnerju privoščiš rojstnodnevno razočaranje kot lekcijo, potem je vajin odnos že dolgo v krizi.
Krivda je na obeh straneh. Ona ignorira tvoje meje. Ti pa izbiraš kaznovanje namesto iskrenega pogovora ali odhoda.
Vprašanje torej ni, ali si kreten.
Vprašanje je, zakaj sta še skupaj, če drug drugega več kot očitno ne spoštujeta.
Premisli o tem, boš?
Polona
Poglejte tudi: