Že v rosnih osnovnošolskih letih sem kaj hitro uvidel, da so deklice precej drugačne od nas fantov. Pustimo podrobnosti, ki so me začele zanimati nekoliko pozneje, a nekatere izmed fantov, tiste z nekoliko bolj izrazitim sociološkim darom opazovanja, je začel zanimati način njihovega druženja. Kmalu sem namreč ugotovil, da če je le mogoče, gredo na stranišče v paru, po možnosti z najboljšo prijateljico.
Temu spominskemu zabeležku takrat nisem posvečal prevelike pozornosti in sem ga strpal nekam v temačen kot svojih možganov, kamor ponavadi odlagamo nepomembne spomine.
A glej ga, zlomka – isti pojav specifičnega druženja deklet sem znova opazil tudi v srednji šoli in celo pozneje na fakulteti, ko me je ženski spol zanimal že z vseh pogledov.
In zakaj gredo ženske na WC v paru, je postalo pomembno vprašanje.
Toda bolj ko sem tuhtal, tem manj mi je bilo jasno. Pojav so opazili tudi moji fantovski prijatelji, a nobenemu se ni sanjalo o skrivnih vzrokih in vzgibih dvojnih ženskih odhodov na stranišče.
Prav vsakršna moška logika je odpovedala in moral sem si nekako le priznati, da se vsaj polovica človeštva vede nekoliko drugače, po svoje.
Toda to sila koristno spoznanje še vedno ni dalo odgovora na osnovno vprašanje. Omenjene situacije pa so se kar naprej vrstile.
Posebno še, če smo bili kje skupaj v večjem številu in smo bili na moč družabni, v disku na primer.
Ko sem po določenem vložku truda le nekako navezal stike z lepšim spolom, sta se npr. dve dekleti malo spogledali in se brez izmenjavanja velikih besed med seboj izvili od našega omizja ter šli tja, kamor gre še cesar sam.
Ker pa se v družbi ne šepeta, sta šli mogoče na stranišče, da bi se tam v miru pogovorili o moški družbi, sem naivno pomislil.
Pa sem oni dan odšel za takšnim parom na stranišče, seveda na moški oddelek, da ne bo pomote. A bežen pogled skozi odprta vrata na žensko stranišče me je dodobra razočaral: pred zaprtimi vrati je prva damica čakala drugo brez kakršnegakoli komentarja.
Takoj zatem sta se vrnili med nas. Naslednja možnost. Kot je obče znano, je marsikatero človekovo druženje ostanek iz časov, ko je napol divji človek še živel v tropih. Tovrstni ostanek človeške zgodovine je na primer druženje ob jedi. Da se morda kaj takšnega ne skriva v ozadju tega ženskega druženja?
Je morda človek pri opravljanju obojevrstnih potreb bolj ranljiv? Če je tam res nevarno, čemu potem urejena dama, npr. v ugledni restavraciji, vzame s seboj tudi svojo torbico, ko gre na stranišče? Čeprav je za mizo v družbi uglednega džentelmana!?
Tehtnega odgovora pa ni ...
Ker sem domneval, da se ženska stranišča ne razlikujejo kaj dosti od moških in da v njih na primer ne delijo zastonj nič takšnega, kar bi drastično povečevalo obisk ženskih dvojic, stikati po katerikoli prtljagi, damskih torbicah pa še posebej, ni ravno lepo, sem sklenil svoje prijateljice kar naravnost pobarati, kako je s tem.
In niso mi vedele povedati kaj konkretnega.
Razmišljajoče so rekle: “Pa res ... Pravzaprav ne vemo, zakaj ...” Tako pri “disciplini ženskih dvojic” vprašanje še vedno visi v zraku.
Morda se zadeva spremeni v starejših letih. Za zdaj sem lahko le ugotovil, da ta pojav sodi onstran moškega umevanja sveta okoli nas, pa naj se trudim, kolikor hočem.
Napisal: Urban Golob
Preberi še: Ljudje v teh 13 državah so najsrečnejši na svetu (preveri, zakaj jim gre tako dobro) ali pa si oglej video, v katerem 3-mesečnik naredi nekaj, kar znajo šele dveletniki!
Novo na Metroplay: Žan Serčič o glasbenem ustvarjanju, ohranjanju zasebnosti in spremembah