Zakaj moške virtualno streljanje tako zabava?
Rekle boste: “Moški ste res čudna bitja. Odkar so se pojavili računalniki in z njimi računalniške igrice, se ne zmenite več za nas, raje preživite ure in ure za zaslonom in v veliki večini primerov pobijate virtualne nasprotnike oz. igrate virtualne športe.”
Trend igranja računalniških igric pri moških okoli kristusovih let pa je pokazal, da igrice niso ustvarjene samo za najstniško in adolescentno mladež, temveč so zabava za vse generacije. V nekaterih primerih bi lahko govorili celo o neki vrsti zasvojenosti. Ker poznam sebe, pa tudi precej drugih primerov tovrstnih ‘zasvojencev’, me je zanimalo, kaj nas žene k igranju igric, kaj je bistvo vsega skupaj. Zakaj igramo?
Vem, da se je marsikatera med vami vprašala: “Zakaj?” in ni našla drugega odgovora kot: “Zato!” V temle članku bom poskušal najti zakaj, zato in – še kaj.
Najprej naj omenim, da se zasvojenci med seboj delijo na več sekt z čudnimi imeni, kot so Xbox, GameCube, PlayStation ali PC, pa vendar je prav vseeno, kateri od vseh možnih pripada vaš fant, prijatelj, mož. Bolj pomembno je to, da se na vseh tovrstnih napravah s pomočjo matematike in precej veliko enic in ničel ustvarjajo virtualni svetovi, ki nas vabijo, naj jih obiščemo tudi mi.
Pomemben mejnik pri popularizaciji igranja računalniških igric je bil zagotovo bliskovit skok računalniške tehnologije in tehnike, saj so vojna in športne aktivnosti videti skoraj resnično. Zato se lahko ob osmih parkiram za računalnik, priklopim v širni svetovni splet in neusmiljeno igram do ranega jutra. Če me boste vprašale po razlogu, bom povedal, da ga ni, igranje mi enostavno prija.
Pa vendar sem se spraševal, zakaj, zakaj, zakaj spet in spet hitim(o) v medmrežje pobijat neznance ali pa se vojskovat z vojaki, ki sploh niso resnični in uspemo pozabiti na ves svet okoli nas, celo vas, partnerice, prijateljice, žene. Zakaj nas streljanje tako zabava? Je to novi moški skrajni mačizem? Si enostavno šleva, če ne igraš igric?
Najbrž res, saj se – tega res ne boste verjele – v pogovorih radi pohvalimo v stilu “Včeraj sem jih streljal kot Rambo v prvih treh delih”, in se seveda pomenimo o tehnikah igranja, orožjih in/ali simulacijah vožnje o npr. nastavitvah avtomobila ...
Pa vendar je razlog za igranje drugje. Vsaj pri sebi sem opazil, da se zavalim za računalnik, ko me kaj pesti, teži ... pa naj bo to v službi ali doma. Problemov v današnji družbi je vse več, zato si ‘dec’ enostavno vzame minuto ali sto minut za razvedrilo in sprostitev. In igrice ponujajo ravno to: individualno napihovanje ega ob zadovoljivih vizualnih učinkih in ne preveč zapletenih zgodbah.
Lahko bi torej rekel, da je igralništvo neke vrste novodobna e-votlina, v katero se zatečemo, da premislimo o stvareh, ki nas pestijo. Vem, da je težko razumeti, vendar tako pač je ... ve se s prijateljicami dobivate na kavi in premlevate probleme gor in dol, levo in desno, naprej in nazaj, mi pa igramo. Igramo, dokler nismo srečni, potešeni in konec koncev utrujeni, neprespani in lačni.
Za konec bi še povedal, kaj storiti, če vaš partner pretirano igra in imate občutek, da se vam premalo posveča. Narediti ne smete čisto nič – vsaj v tistem trenutku, ko je igra na višku. Pustite svojemu moškemu, da se odklopi, da gre v tisto votlino, se naigra in pride nazaj. Seveda pa to ne pomeni, da nas ne zmotite, če vaš libido skače do neba – takrat uporabite vse svoje čare in prijeme, s katerimi boste njegovo pozornost usmerili nase.
Davorin Pavlica
