Zadnjič smo se punce pogovarjale o moških. No, ne samo zadnjič, je pa res, da sem zadnjič dobila zamisel za tale članek. Tema pogovora je bila 'pravi moški', to je tista moška kategorija, ki jo je docela nemogoče definirati, pa nima nobene zveze s poraščenimi prsmi, velikim avtom ali dobrim prenašanjem 'šnopsa'.
Na srečo so imela mnenja vseh udeleženk okrogle mize skupni imenovalec: 'pravi moški' je tisti, ob katerem se ženska počuti varno. Tako mi ni preostalo drugega, kot da poiščem nekaj fantov, ki ženski lahko nudijo nekaj tiste (navidezne) varnosti, ki si jo tako zelo želi. Življenje na robu (pa naj gre za počeno cev, igranje z vžigalicami ali plavanje brez napihljivega obroča) je lahko življenjsko nevarno, so pa, po drugi strani, ti 'pravi moški', ob katerih se počutimo tako neskončno varne, lahko precej nevarni za naša srca.
Jure Zamida (29), reševalec iz vode
Kralj Grajskega kopališča na Bledu je točno takšen, kot bi moral biti vsak reševalec iz vode: postaven, zagorel in ravno prav strog. V bližini njegove reševalne opreme bi se tako kljub izrednim primerkom blejskih krapov počutila povsem varno … tudi brez rokavčkov.
Fant s partizanskim imenom Fabrizio (punce, ki ga poznajo, so mi povedale, da se zunaj delovnega časa za potepanje po blejskih lokalih 'upicani' bolje kot vsak Italijan) je reševalec že šesto leto. Ravno dan pred najinim intervjujem je iz vode potegnil nezavestnega fanta, ki je doživel epileptični napad; s sodelavko Majo sta morala uporabiti defribilator, takšni dogodki pa so težki celo za najbolj izkušenega reševalca, saj telo dobesedno preplavijo z adrenalinom. V vseh letih službe pa Jure ni bil priča le številnim kopališkim zgodbam, ampak tudi reševalni revoluciji.
Ko je začel s svojo kariero, se je reševalo na način rokoborbe (brez pripomočkov), ki je predpisoval nekaj specialnih reševalnih prijemov, zdaj pa je reševanje bolj diskretno, manj je drame in dotikanja na račun reševalne tube, ki drži ponesrečenca na gladini vode (upam, da nisi razočarana, a zdaj vsaj veš, da se ti ne splača več simulirati utapljanja, kar je edina stvar, ki bi ga zares pošteno spravila ob živce).
Kakorkoli: ne glede na to, ali si v onemoglem, nerazsodnem ali nezavestnem stanju, v blejskem kopališču, kjer največ energije vložijo v preventivo, bo zate poskrbljeno hitro in profesionalno. Seveda te bo reševalec enako hitro opazil, če si športna, energična in nasmejana do ušes, le da v tem primeru ne bo uporabil reševalnega obroča, tube in žrdi, temveč kar čoln in steklenico dobrega vina. Smer? Blejski otok. Romantika na polno.
Fabrizievo delo je sezonsko, dela od junija do konca septembra, od sedmih zjutraj, ko pripravi kopališče, do sedmih zvečer, ko svoj ležalnik zapusti zadnja kopalka. Takoj ko sem prišla v to simpatično staromodno kopališče, za katerega močno upam, da bo ostalo takšno, kot je (in takšno, kot je, zbuja željo po črtastih kopalkah iz dvajsetih let prejšnjega stoletja!), mi je bilo jasno, da je lepi reševalec njegova duša. Prisegla bi celo, da marsikatera dama dnevno zaseda ležalnik zaradi pozitivne energije, ki prihaja iz smeri reševalne 'postaje'.
Pa da se ne bo zdelo, da je tale sezonski biznis hec: mišice, brezhiben videz v reševalni uniformi in plovnost na vodi seveda niso dovolj, da bi se nekdo lahko potegoval za tako odgovorno delo. Test plavanja predvideva rekordni čas na 200 m z ovirami, kandidat mora biti psihično in fizično močan in mora pozneje redno potrjevati licenco, to pa pomeni, da je vsakodnevni trening neizogibno del službe. Poleti, ko se podložnikom utrga, mora kralj ostati zbran: veliko spi in ne pije alkohola.
Za nekaj časa se bo Fabrizio od Bleda poslovil šele, ko se začne zima. Lani je bil na Šrilanki, letos pa si je zamislil pot v Indijo. Rad potuje sam, ker se mu tako na poti zgodi kup nepredvidljivih reči. Odlično se ima, rad živi, ve pa, da bo enkrat moral – čeprav je poleg poletnega dela tudi trener mladih hokejistov – v resno službo.
Dokler ga ne bo posrkala vase kakšna pisarna z direktorskim stolčkom, pa vabljene v varno kopališče na Bled … ker se tako rade počutite varne. In čeprav ne boste nikoli potrebovale njegovih uslug, uporabite vsaj njegovo življenjsko filozofijo, ki gre nekako takole: ''Vse, kar delaš, delaj stoprocentno, in izkoristi vsak trenutek dneva.'' Kje so moje kopalke?!
Borut Šebenik (23) in Miha Šraj (23), vodovodarja
Simpatična vodovodarja sem spoznala prek prijateljice. Njeno navdušenje nad njima je močno presegalo zadovoljstvo, ki ga lahko občutiš zaradi popravljene cevi in odmašenega odtoka (sumljivo, zelo sumljivo), in postala sem radovedna. Moj Vinko je sicer čisto fajn fant v najlepših letih, a za sabo ni še nikoli pospravil niti mi v kuhinji po opravljenem delu v vazi ni pustil rožice. Če bi bilo samo to.
Ne, Srečki sta Borut in Miha zamenjala tudi nekaj žarnic, popravila kljuko v spalnici in držala mačko, da ji je lahko odstrigla velik vozel na vratu. Prijatelja, ki sta skupaj odraščala (in to še vedno počneta) v najlepšem kraju na svetu – Borovnici, sta se tehničnega dela svoje umetnosti naučila od vodovodarjev tipa Vinko, ki so delali še s pocinkanimi cevmi, pravil kavalirskega obnašanja pa sta se (sklepam na lastno pest) naučila iz Cosmopolitana.
Na uredništvo sta prispela do sekunde natančno, se preoblekla v delovna kombinezona in nas takoj vprašala, če je kaj za 'zrihrat'. Potrudile smo se, da smo na ženski redakciji našle moško delo in … balon z vodo je bil zamenjan, kot bi mignil, nato pa sem s kozarcem vode v roki vključila diktafon.
Borut: ''Kot lahko vidiš, sva mlada in zagnana.''
Miha: ''Nobeno delo se nama ne zdi pretežko.''
Borut: ''Več let sva delala pri tipu, ki ima vodne inštalacije, zdaj pa sva se odločila, da odpreva svojo firmo ...''
Miha: ''… in ji dala ime Dodelava.''
Borut: ''Super delo imava, raznoliko je, dinamično, vsak dan je drugačen.''
Miha: ''Različne ljudi srečuješ, med njimi lepe punce …''
Borut: ''Kjer so lepe punce, dlje časa menjava pipo.''
Miha: ''Ja, tam greva mal' v minus.''
Borut: ''Milo rečeno.''
Miha: ''Enkrat se nama je delo zavleklo, pa sva ji, ker je bila tako potrpežljiva z nama, v zahvalo pospravila stanovanje, posesala in pustila rožico. Ampak nisva zamudila, ker ne bi bila resna – problem z materialom je bil.''
Borut: ''Je pa potem hitro pozabila, koliko časa sva delala.''
Cosmo: ''Kaj vse znata?''
Miha: ''Kakšen odtok odmašiva.''
Borut: ''Rešujeva tudi manjše poplave.''
Miha: ''Poudarek na manjše.''
Borut: ''Ja, da ne bodo ljudje namesto 112 potem klicali naju.''
Cosmo: ''Imata poklic z rahlo nagajivim slovesom in sta trenutno samska, ženskam pa se vodovodarji zdijo privlačni … Ni res?''
Borut: ''Uf, vse sorte reči se nama zgodijo. To je nepredvidljiv posel. Pa saj veš: mlada sva, samska in simpatična …''
Miha: ''Težko ne bi bila samska zdaj na začetku, ko sama garava vse dneve. Nekoč, ko bova imela vojsko zaposlenih, bo pa drugače. Zvečer naju včasih res boli glava.''
Še enkrat ju spomnim na mit o vodovodarjih in gospodinjah.
Borut: ''Ja, če smo simpatični! Pa človeku se res odvali kamen od srca, ko vodovodne inštalacije spet štimajo.''
Borut: ''Včasih naju kakšna gospa res ne pusti domov.''
Miha: ''Ker nama skuha kosilo.''
Borut: ''Fajn je delat, kadar te stranka razvaja.''
Miha: ''Ni pa fajn, če zraven sveti.''
Borut: ''Odvisno. Če ravno ležim pod koritom, ona pa me zraven nadzoruje v krilcu, se ne pritožujem.''
Miha: ''Ja, to pa res ni moteče, imaš prav.''
Borut: ''Poleti je s tega stališča sploh bolj fajn delat.''
Miha: ''Stranke so luštne in tečne, se pa za vsako enako potrudiva.''
Cosmo: ''Pa vajine sanjske stranke, kdo so?''
Borut: ''Vsaka bralka Cosma.''
Miha: ''Melanija Trump. Ker nima samo ene kopalnice.''
Cosmo: ''Kdo med vama je glavni?''
Miha: ''Midva se super razumeva, zato sva oba glavna. Oba sva šefa najine firme in oba sva v
nadzornem svetu.''
Cosmo: ''Delata vedno skupaj?''
Borut: ''Če stranka prosi, naj pride samo ta bolj fejst, grem tja sam.''
Miha: ''Če hočejo ta pametnega, grem pa jaz.''
Borut: ''Jaz grem raje k blondinkam.''
Miha: ''Jaz pa k temnolaskam.''
Cosmo: ''Poleg tega dela obvladata še kaj drugega?''
Borut: ''Poleg ključev, rorcang, klešč, pres mašine in štemarce obvladava še cel kup drugih stvari. Tudi strehe sva že prekrivala pa optiko sva polagala, kuhava, voziva avto, jaz pa tudi motor.''
Miha: ''Recimo, da obvladava vsa manjša hišna dela.''
Borut: ''Pa še to bi poudaril, da v firmi ne prenašamo alkohola.''
Miha: ''In reklamacij, tudi teh ne prenašamo.''
In potem sta naša mojstra zares popravila pipo na ženski toaleti v prvem nadstropju, se preoblekla v civil in se zatopila vsak v svoj izvod Cosma. Prijateljici sem se zahvalila za namig, pa mi je rekla: ''A nista luštna? Tudi mojemu stricu sta vse zrihtala.'' Zanimalo me je samo še to, ali sta tudi tam zamudila z delom, vključila sesalnik in izropala cvetličarno. In dobila odgovor: trikrat NE.
Tomaž Ažbe, 37, poklicni gasilec
Na dan, ko sem obiskala Gasilsko brigado Ljubljana, je bilo tako vroče, da se niti mačkam ni ljubilo plezati po drevju. To pomeni, da tisti dan ni bilo nobene intervencije in da sem imela srečo – 3. izmena je bila zbrana (ne, ni stala v vrsti zbor) na brigadi in se je lahko med preverjanjem opreme in kosilom posvetila razsvetljevanju nevedne radovedne novinarke.
Tomaž je gasilec že 18 let, od teh je le dve leti manj del postavne Ljubljanske brigade. Nekako je šla zadeva iz roda v rod, a ne tako, kot bi marsikdo pričakoval – gasilka v družini je bila njegova mama, spremljal je njeno delo in tako je začelo zanimati še njega. Najbolj pri vsem skupaj mu je všeč, da je tako raznovrstno in adrenalinsko.
Vsaka intervencija je zgodba zase. Pa tudi občutek, da narediš kaj dobrega za ljudi, da si koristen, konec koncev ni tako zelo slab. Ljudje sicer delo gasilcev velikokrat jemljejo kot samo po sebi umevno. Iskrena zahvala pride do njih le redko, a v resnici ne delajo zato, da bi jim kdo rekel hvala, ampak zato, ker imajo radi svoje delo.
Velikokrat se zgodi, da se nanje stresa tudi slaba volja, a niso in ne morejo biti deklice za vse. A Tomaž prizna, da prijaznim ljudem včasih pomagajo tudi zunaj svojih pristojnosti in dolžnosti. ''V Brigadi sem vodja oddelka, kar pomeni, da samostojno vodim manjše in srednje intervencije, v večjih pa opravljam notranja dela: to pri požaru pomeni, da se moram prepričati, da ne bo znova zagorelo – pogašeno je šele takrat, ko tako odločim jaz.'' Zdaj študira, ker je pogoj za nadaljnje napredovanje sedma stopnja izobrazbe.
Poletje je na neki način zares mrtva sezona, a pri +40 stopinjah ne bi bilo človeško od gasilcev pričakovati, da bodo vadili v popolni bojni opremi – že tako tehta 30 kilogramov, bi pa zaradi posebnega materiala lahko služila tudi kot oprava na Aljasko (lahko potrdim, da je bilo pomerjanje gasilske opreme podobno skoku v savno. Vseeno pa je na Brigadi vedno dovolj dela: oprema mora biti brezhibno urejena in servisirana.
Tomaž mi je še povedal, da bi me v primeru alarma moral zapustiti v sekundi, čez minuto pa bi bil v opremi že v gasilskem avtu. Ena minuta je tista večnost, ki gasilca poleti loči od kratkih hlač in čevljev brez vezalk do izvoza na Vojkovo. Njihove uniforme so zato pripravljene tako, kot bi se polnočni ljubimec v hudi strasti na hitro slekel, ti pa bi naslednje jutro, ko bi videla čevlje v hlačah zvitih na harmoniko, seveda znorela.
Ni pa življenje gasilcev sestavljeno samo iz požarov in nevarnih eksplozij. Zadnjič so se tri študentke zaklenile na balkon, ali so to storile namenoma ali ne, pa gasilsko poročilo ne navaja. Domnevam, da so bile študentke osamljene in jih je razvedril pogled na gasilsko uniformo.
Tomaž mi je še povedal, da so gasilci v zadnjem času pridobili precej spoštovanja – zdi se, da jih ljudje spet jemljejo kot osebe, na katere se je mogoče zanesti. No, študentke že vejo. Ali pa so nekje izvedele – tole je pa že trač – da so člani Gasilske brigade Ljubljana občasno tudi igralci – en del Zajčka Bineta so namreč posneli prav tukaj, kjer sicer ni niti enega 'zajca'.
Tina Torelli
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc