Je bistvo zveze le v zavedanju občutka, da te ima nekdo rad, četudi ti do njega ne čutiš ničesar več?
Po koncu študija je Aleksander od staršev dobil nekaj denarja in se vrgel v posel. Spretno je investiral in pri triintridesetih je lastnik dobro stoječega podjetja. Večini se zdi pri prvem stiku prijazen, duhovit tip. Rad si vzame čas za soljudi in jih zabava z raznimi domislicami.
Toda sčasoma lahko ugotovijo, da jim pripoveduje vedno iste zgodbice, da se šali iz sebe le zato, da bi na koncu veljal še za večjega frajerja, da sploh ne zna poslušati sogovornika, in čuti bolestno potrebo po prepričevanju vseh okrog sebe o tem, da ima vedno in o vsem prav.
Barbara ...
Z Barbaro sta skupaj od študijskih časov, za njima je dobro desetletje zveze. Pred časom se je Aleksander končno odselil od mame. Pri njej je živel vse življenje; starša sta se ločila, ko je imel osem let. Že pred štirimi leti je kupil razkošno stanovanje, ki ga je dal opremiti s stilnim pohištvom in še s čim prestižnim. Barbara se je nato kmalu preselila k njemu.
Andreja ...
Aleksandrovo podjetje se ukvarja s posli, pri katerih ni dovolj običajno znanje nemščine, zato mu Andreja, absolventka nemščine, pride zelo prav. Poznata se še iz njenega otroštva; ukvarjala se je s športom in Aleksander ji je bil nekakšen mecen.
Andreja je živahna, na videz odprta, a peščica ljudi, ki jo bolje pozna, ve, da je pravzaprav zelo zaprta. Aleksandru se je pred dvema letoma odprla in mu izpovedala svoje travme, ki jo spremljajo že od otroštva zaradi gospodovalnega in sebičnega očeta, ki pri vzgoji otrok ni varčeval s trdo roko. In se zaljubila v Aleksandra. In on vanjo.
Zmeda in slabe napovedi
V trikotniku trpijo vsi. Aleksander je Barbari povedal za razmerje z Andrejo kmalu po tem, ko se je preselila k njemu. Barbara doživlja napade nemočne histerije, a vztraja v zvezi. Aleksandra ima še vedno rada in – če smo malo zlobni – ji ni do tega, da bi zapustila varno udobje, ki ji ga je naklonil. Andreja, ljubica, trpi in del nje si želi stran iz tega shizofrenega položaja.
Dvakrat je zbrala pogum in to storila, a se je vrnila. Aleksander, razdvojen, trpi. Rad bi bil z Andrejo, a po dveh letih njegove neodločnosti, ko ga je tolikokrat prosila (ne zahtevala!), naj bo z njo, se zaveda, da njun odnos ni več tako pristen kot na začetku. Ve, da je njeno zaupanje omajano, in da tvega, da ga zapusti, tudi če se odloči, da se z Barbaro razide.
Čeprav do Barbare, kot sam priznava, pravzaprav ne čuti ničesar več. A vztraja z njo. “Nobena me ne bo nikoli imela tako rada, kot me ima rada ona ...” Človek se vpraša, ali je torej bistvo zveze samo v sprejemanju ljubezni, v zavedanju občutka, da te ima nekdo rad, četudi ti do njega ne čutiš ničesar več?
Mar ni Aleksandrovo sprejemanje Barbarine ljubezni le “napajanje” njegovega ega, invalidno sprejemanje, potem ko je njegova zmožnost dajanja zamrla, mar ni to tudi njegov strah pred osamljenostjo, pred bolečimi rezi?
Aleksandrov odnos do Barbare je zvodenel, Andrejin odnos do Aleksandra pa je poln dvomov. Na zelo dobri poti je, da se tudi v primeru Aleksandrove odločitve, da zapusti Barbaro in zaživi z njo, razvodeni. Očitno se bosta morali za boleči rez, ki ga Aleksander ni zmožen, potem ko bodo stvari res prišle do roba, odločiti dekleti sami. Toda zdi se, da je čas za nekatere stvari davno zamujen.
Dean Masten
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc