Tragikomično

Kot iz škatlice

"Ko sem spoznal Evo, se mi po glavi ni podilo nič drugega kot želja po delanju vtisa. Redko spoznaš dekle s toliko okusa, stila in prirojene elegance. Če je ne bi spoznal na eni od novoletnih zabav, ko je v obtoku dovolj substanc, ki ti dajejo pogum, je najbrž ne bi nikoli povabil na najino prvo kavo. Čakal sem jo v Dvornem baru, vratom obračal hrbet, ko sem po očeh drugih tipov v lokalu vedel, da je vstopilo nekaj izjemnega. Prilebdela je do moje mize, preveč lepa za sobotno popoldne in majhno Ljubljano. Ob njej sem se v sicer novih kavbojkah in novi karirasti srajci ne čisto neznane znamke vseeno počutil kot kakšen kmet. Pa ni bila samo lepa, temveč tudi zabavna. Vseeno sem med vrsticami prebral, da bi težko shajala brez estetike. Januarske razprodaje so bile tako moje: kupil sem si prvo drago obleko in čevlje ... za najin drugi zmenek v znani restavraciji. Videlo se je, da odobrava moj novi videz in uspelo mi jo je odpeljati domov. Drug drugega sva slačila, ko je z mene potegnila lep nov čevelj in je iz stare nogavice pogledal moj palec. Sramota! Zdaj sva skupaj že tri leta in tudi letos sem za božič od nje dobil nekaj parov najboljših nogavic. Luknjam je tako v mojem življenju odklenkalo za vse večne čase."– Matej

Kako ti je že ime?

"Priznam, da imam slab spomin za imena in številke. Mogoče sem kot moja babica, ki ve vse o vojni, pozabi pa, ali je ugasnila štedilnik. Mina, evo, da se spomnim njenega imena, je bila zame punca iz sanj. Po seriji avantur za eno noč sem se odločil, da njo obdržim ob sebi. Bližal se je najin prvi seks, odpenjala mi je že zadrgo, ko se mi je od užitka tako zmešalo, da sem ji večkrat rekel Nina. Pa kje sem dobil to Nino? Pogledala me je, kot da sem ničvreden črv, in odšla od mene. Ker sem znan kot ženskar, ji nisem mogel pojasniti, da v mojem življenju ni nobene Nine." – Andrej

Ureja: TINA TORELLI, fotografije: Christian Gaul, primož predalič

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih