"Točno zdaj, zvečer, v tem trenutku se počutim tako osamljenega kot se nisem še nikoli in to nima nobene veze z dejstvom, da pišem to objavo medtem ko sedim na kavču. Sam."
"Bil bi norec in lažnjivec, če bi sedel tukaj in pisal, da v ločitvi od žene nisem našel svetlih točk. In verjetno bi vam tudi sama povedala enako. Na koncu je najin zakon postal tako samoumeven, da sem naposled težko dojel, kako se spopasti z osamljenostjo in samoto.
Ko edina ljubezenska romanca, ki se ti dogaja v življenju, zahteva veliko več energije, kot ti je daje – ja, potem je morda čas za spremembo. In to se je tudi zgodilo. Naredila sva spremembo. Ločila sva se.
Razhod povzroči pri nekaterih ljudeh ekstazo in nejasno videnje, ki se v trenutku spoji z neke vrste na novo odkrito svobodo. Takšnim ljudem tihoma čestitam. 'Odlično opravljeno, pra**i. Uživajte v vaši je***i svobodi.'
Pri meni to ni bilo tako in mislim, da nisem edini. Odločiti se oditi iz zakona, pa čeprav je v tistem trenutku imelo smisel, je bilo težko. In to z dobrim razlogom.
Jasno je, da ne pogrešam slabih stvari, kreganja in razbijanja z vrati. In čeprav ne bom okoli govoril, da sva bila popolni par (le poglejte vse najine fotografije na Facebooku in Instagramu), to še vedno ne pomeni, da se ne počutim neverjetno osamljenega brez nje.
Zato, ker – uganite? Se počutim tako. In pošljem vas nekam, če mislite, da sem zato, ker to čutim oziroma na glas priznam, neumen.
So noči, ko stojim sredi svoje kuhinje v tej stari hiši, ki sem jo najel, in gledam v kavč z madežem soka, ki je kot bojna ladja parkiran tam pred televizorjem in se sprašujem, kaj neki počne ona točno v tem trenutku.
Nato začnem razmišljati o tem, kako sva vsako večer najinega zakona skupaj sedela na kavču. (In glede na to, da sva bila skupaj skoraj desetletje, je to velikokrat.) Zasidrala sva se vsak v svojo stran, to je postala že tradicija.
Zdaj je pač – ker razhod je razhod – ni več tukaj.
Skoraj imam občutek, kot bi umrla, ampak ni. To vem in sem srečen – jasno. Ampak vseeno.
Grem tja in se usedem ter prižgem televizijo. In nato med hitrim pregledovanjem programov in izpijanjem vina preletim vse najine stare serije. Seinfeld. Domače kraljestvo. Roseanne. Sopranovi. K vragu, celo Mike in Molly.
Toliko serij sva gledala skupaj. In ker se smejim skoraj vsaki šali, je večino desetletja preživela na svoji polovici kavča in se jezila. Morda tega ne pogreša. Pa tudi, če bi, vem, da to ne bi bilo niti blizu zadostnemu razlogu, da bi stvari izboljšala ali spremenila življenje.
Ampak, stari, kako zelo to pogrešam. Moram povedati nekomu, pa ni nikogar.
Sčasoma bi si naj predstavljal, da bo morda nekdo drug sedel na drugi polovici kavča, nekdo drugačen, z drugačnim ozadjem, z drugačnim imenom in drugačnim videzom in drugačnimi prednostmi in pomanjkljivostmi in okusom v primerjavi z žensko, ki sem jo poznal. Ampak zaenkrat še nisem tam. Niti blizu. Ne razmišljam o nekom drugem, večinoma zato, ker ne želim.
Točno zdaj, zvečer, v tem trenutku se počutim tako osamljenega kot se nisem še nikoli in to nima nobene veze z dejstvom, da pišem to objavo medtem ko sedim na kavču. Sam.
In upam, da v tem trenutku moja bivša morda čuti enako. Upam, da na nek način ve, da sem se še vedno zmožen butasto smejati starim Seinfeldovim šalam, ki sva ga stokrat skupaj pogledala. Ampak, ko olupim upanje, spraskam premaz in grem z roko skozi meglo tega razhoda, prav tako upam, da tudi ona opazi, da več ne more slišati mojega smeha.
Razen v svoji glavi. In to je ta vrsta osamljenosti, s katero se spopadam."
Prevod po predlogi Serga Bielanka.
Preberi še: Adrijana Dimec razkrila, kakšen pomen ima zanjo poroka ali pa Kaj moški najprej opazijo na ženskah? Presenečena boš!
Priporočamo tudi: "Ja, bojim se resne zveze!" (iskrena izpoved naše novinarke)
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem
