Kako je pri srcu očetu, ko se otroček prvič nakremži na tak način, da bi bilo s skrajno domišljijo to imeti za nasmeh?
Ob misli, da bi moral pomagati skrbeti za svojega malega kričača, me je bilo precej dolgo strah.
Popolnoma lepo mi jih je bilo gledati, ko so jih drugi sprehajali naokrog, a da bi mi otročaj kratil nočni spanec, zahteval od mene, da se odrečem nekaterim razvadam in lenobnostim – to pa že ne!
Strah je začel pešati, ko je sestra dobila okrogel trebuh in sta sčasoma ven zlezla punčka z dvema kilogramoma in pol, in njen kilo osemdeset težek bratec, zgubano, drobceno človeško bitjece, ki je nemočno ležalo v stekleni komori, v katero so ga položili.
V drobne ročice so mu napeljali cevke, včasih je šibko pobrcalo z nogami, včasih je zajokalo z drobnim, skoraj mišjim glaskom.
Večkrat sem v tistem tednu, ko je bil v komori, stal pred njo, ga gledal in si želel, da bi ga vzel v naročje in ga skušal potolažiti, da bi ne bil tak mali siromaček, kot je bil ... Zanj so na srečo poskrbeli tisti, ki se na to spoznajo.
Zdaj je to mali šestleteni vrag, ki vas s svojimi domislicami – prav tako kot njegova sestra – v trenutku spravi na rob živčnega zloma ali pa iz najhujše zlovoljnosti v smeh.
Tako je postopoma dozorel čas, da se tudi sam podam v očetovsko vlogo.
In začel sem se razgledovati po otročičkih okrog sebe na drugačen način. Nenadoma sem ugotovil, da jih je veliko, najbolj pa sem opazoval tiste zelo majhne, dojenčke.
Človeku se zazdi, da se po ulicah gnete mladih staršev z vozički, za vsakim vogalom odkrije vrtec, v trgovinah se pojavijo oddelki za otroke ...
“Tule bo postelja,” načrtuje razpored pohištva bodoča mama, ki jo je pograbil gnezditveni nagon, “tamle previjalna miza, sem bova spravila plenice, tule bodo pajacki ...”
Sem sodi tudi to, da se začnete, kakor da bi bilo mimogrede, smukati okrog znancev z otroki, jim potarnate, kako drage so stvari za današnje dojenčke ...
In nasploh znašate stvari skupaj tako kot znaša sraka v svoje gnezdo.
Ko je predpisanih devet mesecev mimo, pa: vse pogostejši popadki, nenavadno počutje, voda odteče ..., pa v avto, v porodnišnico, skorajšnja mama na priprave v neko sobo, bodoči foter v čudno zeleno obleko, skupaj v porodno sobo, malo čakanja, nenavadnih, močnih občutkov ... in smo tam!
To, kar je privreščalo na svetlo, je bilo sluzasto, vijoličasto, čudno zgubano in pomečkano, bodimo pošteni – grdo človeško bitje.
Vendar se zdi ta mala grdoba človeku tako močno privlačna, da jo vzame v naročje, jo potem sprehaja sem in tja, jo tolaži in ujčka ...
Čez nekaj dni to postane lep rožnat otroček, ki ima na bradici gubico, takšno kot njegov foter, in ki ima na obrazu, potem ko zadovoljen zaspi na mamini dojki, povsem enak izraz kot njegov dedek ...
Pa čeprav bi vsakega, ki bi opazil podobnost med nekaj dni starim otrokom in postaranim prednikom, še malo prej proglasil za zmešano staro babo.
Potem pa čas teče, otroček ponoči veka, se čez dan smeji in zabava sebe in druge, nenehno raste ...
In nenadoma ugotovite, da je star že tri leta, in da vsakič, ko se kaj razbije ali polomi, v brezmejnem otroškem zaupanju pove tistemu, ki se pač nahaja v bližini, da bo ati to popravil ... ati to zna ... In ati si na vse kriplje prizadeva, da bi se otrokovo zaupanje vanj ne omajalo. <3
Napisal: D. M.
Preberi še: Kakšna čarobna stvar se zgodi, ko moški objame žensko ali pa "Slekla je spodnjice in mi jih stisnila v roko" (resnične izpovedi moških, ki so jih ženske vroče zapeljale)
