Mnogo je zvez, ki ne temeljijo na medsebojnem spoštovanju, ampak na nenehnem dokazovanju enega od partnerjev, kdo "nosi hlače".
“Ja, kakšne nogavice pa imaš!” se je zgražala Polona, ki sem jo spoznal na začetku zabave, nad nogavicami svojega fanta. “Vedno obleče kaj čudnega, če mu ves čas ne gledam pod prste,” se je potem od Klemena, ki na to ni rekel nobene, obrnila k ženskemu delu navzočih in jim temeljito razložila, da se njen fant ne zna oblačiti. V resnici je bil povsem solidno oblečen in tudi z njegovimi nogavicami ni bilo nič narobe.
Zabava se je razvijala, in ko smo ga imeli moški dovolj pod kapo, da se nam je zdelo brez zveze delati se fine, smo začeli pripovedovati šale, v katerih ni manjkalo pouličnega besednjaka. Krohotali smo se grobim šalam, tudi punce, tudi Polona. Potem se je tudi Klemen končno opogumil in še sam povedal eno mastno.
Nenehno pomanjkanje samozavesti
“Kako pa govoriš!” ga je nadrla, še preden se je naš smeh polegel. “Nenehno ga opozarjam, da je vsaka druga beseda iz njegovih ust nekaj grdega, pa nič ne pomaga.” Klemen je utihnil; ni bil videti užaljen, osramočen ali kako drugače prizadet. Morda je bilo nekaterim njegovim kolegom celo bolj nerodno kot njemu samemu. Vsi pa smo se naredili, kakor da nismo ničesar videli, slišali, začutili.
Ves večer je Polona ravnala z njim, kakor da bi bil zadnji na tem svetu, s katerim bi hotela imeti karkoli skupnega, ne pa kot s svojim fantom. Pozneje mu je uspelo politi se s pivom. Bil je med zadnjimi, ki se jim je to zgodilo na čedalje bolj divji žurki. Takrat je dokončno podivjala – grdo ga je ozmerjala z nerodo in tepcem ter odvlekla domov. To je ena od mnogih zvez, ki deluje na meni nerazumljiv način. Gre v takem odnosu za pomanjkanje zdrave samozavesti? Po mojem gre predvsem za to.
Za dokazovanje sebi in okolici, da si superioren, s tem da nenehno zatiraš nekoga ob sebi. Kdor premore dovolj samospoštovanja in samozavesti, ne more čutiti potrebe, da bi se dvigoval nad okolico tako, da skuša omalovaževati in izpostavljati splošnemu posmehu ljudi okrog sebe. To je toliko bolj klavrno, če se to kaže v odnosu do partnerja.
Pljuvanje v lastno skledo
Sklepu, da pa gre v končni fazi za “pljuvanje v skledo” lastnega dostojanstva, se seveda ne da izogniti. In to na obeh straneh. Kdo, za božjo voljo, bo v tebi videl spoštovanja vrednega človeka, če pa je tvoj partner tako nevreden spoštovanja in zaupanja, da ga moraš nenehno nadzirati, nadirati, “komandirati”?
In kako naj bo tisti, ki je nenehno deležen takega podcenjujočega “tretmaja”, spoštovan, ko pa ne zmore poguma, samospoštovanja ali kar je že treba imeti, da se takemu omalovaževanju in podcenjevanju odločno ne postavi po robu? Pa karkoli ga že veže na partnerja, ki tako ravna z njim.
Obstajajo torej tovrstne zveze le zaradi potrebe po druženju (večinoma z nasprotnim, lahko pa tudi z istim spolom), potrebe po občutku pripadnosti, posedovanju (partnerja), morda potrebe po spolnosti (ki pa si jo v takem kontekstu predstavljam kot nekaj hudo klavrnega)? Nemara v svojevrstni mazohistični potrebi po maltretiranju ali zaradi strahu pred osamljenostjo? Morda. Da bi se tako izražala potreba po “ljubiti in biti ljubljen”, se mi zdi skrajno nenavadno.
Dean Masten
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji
