“Ne verjamem, da se da stvari v življenju izsiliti. Če ti je nekaj namenjeno, itak pride. Največ, kar lahko naredim, je, da to, kar delam, delam stoprocentno.”
Še preden so ga na nedavnem Pomladnem prebujenju obkolile vreščeče najstnice, je njegov talent, občutek za psihološki detajl in moderen pristop k teatru opazila kritika – leta 2007 je prejel Severjevo nagrado za študenta dramske igre za vlogo kralja Leara in več vlog v Dürrenmatovih Fizikih. Leta 2009 je bil za vlogo v Macbethu okronan z Borštnikovo nagrado za mladega igralca, ker je, med drugim, nemogoče ne opaziti “njegove divje energije, ki ne podlega moči in energiji uprizoritve, pač pa jo ustvarja, nadzoruje in stopnjuje do neznosne intenzitete”.
Član ansambla MGL trenutno nastopa v Romeu in Juliji, v Jovanovićevih Razodetjih in v vlogi (na pol golega) Bricka v Mački na vroči pločevinasti strehi.
Zakaj si rad igralec?
Ker se mi zdi, da je to stvar, ki jo lahko najbolje počnem. Ko študiraš novo vlogo, raziskuješ samega sebe in preizkušaš svoje meje. Tako včasih narediš tudi kaj neumnega. Vloge se te bolj ali manj polastijo. Film te res bolj posesa kot teater, a včasih se iz teatra domov vrne tujec v … tuje okolje. Tanja Zgonc, profesorica za gib, mi je na faksu dala super lekcijo: da je treba vsako stvar delati tukaj in zdaj. Ko si ven iz teatra, klop, tega ni več. In to preklapljanje je tisto, kar me od vsega pri igralskem poklicu še najbolj rajca. To je stvar, ki jo želim pripeljati do čim višje ravni. Je pa res, da včasih igraš kaj takšnega, kar ti je fajn, in nočeš ven.
Katere vloge so ti najbolj pisane na kožo?
V vsaki vlogi je nekaj tebe. Vse te stvari imaš ti že tako ali tako v sebi. Včasih gre samo za zametek, pa moraš tisto svojo plat osebnosti izvleči iz sebe, razviješ jo in razširiš. In potem daš vlogi še nekaj svojega. Jasno je, da so za igralca negativne vloge bolj zanimive, negativec vedno ponuja več, sploh ko potem pokaže še svojo dobro plat. V vsaki pozitivni vlogi pa je tudi nekaj negativnega. Vsi smo samo ljudje. Enkrat mi je starejša gospa rekla, naj pazim, da se mi zaradi igranja ne bo pokvarila duša. To se sliši smešno, je pa lahko tudi res.
Kaj te je še oblikovalo … poleg teatra?
Bil sem zelo radoveden in trmast mladenič. Nič se mi ni dalo dopovedati. Deset let sem treniral rokomet. Kot otroku ti da šport neko disciplino, in če si v ekipnem športu, tudi občutek za timsko delo. Ni me pa rokomet toliko zanimal, da bi postal profesionalni športnik. Pri tridesetih si samo še za v voziček in ne veš, kaj bi s sabo. Igra pa je dober kompromis, ker lahko delaš vse in nič zares. Nikoli pa si ne bi mislil, da bo moja največja pustolovščina otrok. Ko se mi moja trimesečna hči nasmehne, vse postane nepomembno.
Osebna izkaznica
Rojstni datum: 22. 1. 1985
Doma iz: Ribnice
Igralci, ki jih občuduje:
- Ryan Gosling,
- Leonardo DiCaprio,
- Brad Pitt
Besedilo: Tina Torelli, fotografija: Urška Košir
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji
