"Starša se vtikata v poimenovanje najinih otrok, in to zato, ker je moj mož ..." (zapis šokirane Slovenke)

"Ne vem, kje naj sploh začnem. Sem Slovenka, moji starši so Slovenci in na to tudi zelo ponosni. Lahko si predstavljate, kako so odreagirali, ko sem pred petimi leti začela zvezo z ‘južnjakom’.

Je zlat fant, umirjen, prijazen, spoštljiv. Mama se je dokaj hitro sprijaznila, oče je potreboval več časa, ampak recimo, da je dojel, da partner ni napačen.

Preden je prišel do tega spoznanja, sem bila sicer deležna kar precej pridig, pripomb in žaljivk. Zavoljo dobrega odnosa in ker je, kot oče, zame veliko naredil, sem mu grde besede oprostila. Videla sem, da se trudi, čeprav je občasno še vedno izrekel kaj neprimernega. Vse skupaj je bilo seveda zapakirano kot nedolžna šala. Partnerju nisem nikoli razlagala očetovih zadržkov. Le zakaj bi? Nisem želela, da se zaradi mojih staršev počuti manjvrednega ali nezaželenega. On ni kriv za njihove predsodke.

Ker so se čez leta stvari umirile in smo imeli lepe odnose, sva si s partnerjem v domači hiši uredila stanovanje. Prostor sta nama ponudila moja starša češ, da bo finančno tako za naju najbolje in še najhitreje bo urejeno. Na začetku sva oklevala, predvsem zaradi vseh zgodb, ki jih slišiš o življenju starih in mladih pod isto streho. Na koncu sva se vseeno odločila, da ponudbo sprejmeva.

Staršem sva bila neizmerno hvaležna, ker nama je to res olajšalo pot do skupnega življenja. No, če bi vedela, kaj sledi, ponudbe ne bi nikdar sprejela.

Ko sva začela razmišljati o otrocih, je očetu očitno prvič kapnilo, da bodo vnuki dobili priimek mojega partnerja. Nekaj, kar naj bi bilo samoumevno, je pri njem sprožilo tako buren odziv, da me je sploh sram pisati. Ker živiva pod njegovo streho in ker nama je v preteklosti veliko pomagal, se mu sedaj zdi edino pravilno, da ‘vsaj tokrat’ upoštevava njegove želje.

Za svoje vnuke želi slovenski priimek in ‘normalno’ slovensko ime. Pika, konec. Karkoli pač že to pomeni. To je njegov pogoj, drugače lahko, po njegovih besedah, greva kamor hočeva.

Ali pretiravam, če rečem, da me je njegova reakcija res užalostila? Žalostna sem, ker vidim, da partner v hiši mojih staršev ne bo nikoli zares sprejet, pa če se še tako trudi.

Žalostna sem, ker mi je oče s svojim odzivom za vedno pustil grenak priokus pri izbiri imen za lastne otroke. Nekaj, česar se verjetno veseli vsak starš, je zame čez noč postalo breme, ki se ga prav nič ne veselim. Žalostna sem, ker sva s partnerjem svoj čas in denar investirala v dom, v katerem se zdaj ne počutim zaželeno. Žalostna sem, ker je mama potegnila z očetom. Ker sem mnenja, da je s svojimi zahtevami prekoračil meje, sem po njunih besedah vzvišena in nehvaležna.

Saj bosta vendarle dedek in babica, imata pa ja nekaj besede pri tem, kakšen priimek (in ime) bodo nosili njuni vnuki. Morala bi razumeti njuna čustva in kako težko je že tako za njiju, ker vnuki ne bodo pravi Slovenci, pa naj bosta vsaj ime in priimek slovenska, a ne.

Se samo meni zdi takšno razmišljanje tako zelo napačno???? Ne najdem niti prave besede.

Ne glede na vso pomoč, ki sta nama jo nudila, se imata zdaj res pravico vtikati v to, kako bova poimenovala lastne otroke?? Da se razume, niti nisva nikoli razmišljala, da bi otrokom dala kakšna neobičajna, redka ali tuja imena. Bolj me boli dejstvo, da odločitev ne pripada več samo nama.

Ne vem, kako postopati naprej. Partnerju za ta incident ne mislim povedati. Celotna situacija je do njega tako zelo nepoštena. Nočem, da se slabo počuti zaradi stvari, na katere nima nobenega vpliva. Raje sama nosim to breme. Nagibam se k temu, da vse skupaj požrem, že stotič pozabim in pač upam na najboljše …"

Zapis je bil objavljen na tem slovenskem forumu.

Preberi še: "Preizkusila sem tretma z injekcijami v vagino za boljši orgazem, dobila pa ..." (resnična zgodba)

Priporočamo tudi: "Je možno, da zares ljubiš samo enkrat v življenju?" (klic na pomoč Slovenke)

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice