Kaj se zgodi, ko je poročno slavje končano in zakonsko življenje ni takšno, kot si ga pričakovala?
Po medenih tednih so naju z možem vsi spraševali, kakšno je življenje zdaj, ko sva poročena. Pred poroko sva bila par tri leta in eno leto sva živela skupaj.
Preden sva se spoznala prek spleta, sva pogosto hodila na zmenke, da bi nadoknadila izgubljeni čas, ki sva ga preživela z napačnimi partnerji.
Ko sva se spoznala, sem bila presrečna, ker sem končno našla pravega moškega, ki sem mu obljubila večno zvestobo.
Ko so me prijatelji spraševali o najinem zakonskem življenju, sem z navdušenjem odvrnila: "Odlično je!" On je bil manj navdušen. "Isto je kot prej," je odgovarjal prijateljem, kot da je povsem pozabil na poroko.
Najprej se mi je zdel njegov odziv zabaven in ustrezalo mi je, da nisva na družabnih omrežjih oglaševala, kako fantastičen je najin zakon. Toda dva meseca po poroki sem spoznala, da je nekaj zelo narobe.
Na zabavi sem slišala njegov pogovor s prijateljem, v katerem je priznal:
"Po razhodu z bivšo sem se zelo hitro ustalil." Bila sem šokirana. Ali je skušal prijatelju povedati, da je bila najina poroka napaka?
Globoko v sebi sem vedela, da se je najin odnos spremenil. Po medenih tednih je bil bolj odtujen kot običajno.
Če se ne bi pravkar poročila, bi takšno vedenje pripisala moškemu, ki hoče prekiniti razmerje z mano. Toda tokrat ni šlo za fanta, ki si ne želi resnega razmerja, ampak za osebo, s katero sva si obljubila večno zvestobo pred 300 svati, družino in prijatelji.
Ko sva se vrnila z zabave, sem bila na robu joka. Še preden sva stopila skozi vrata najinega doma, sem zahtevala njegovo pojasnilo. Je obžaloval, da se je poročil z mano?
Bil je zmeden, ko sem mu povedala, da sem slišala njegov pogovor s prijateljem o tem, kako hitro se je ustalil z mano.
Iz mene so bruhali očitki: "Kadar te kdo vpraša o najinem zakonu, praviš, da je enako kot prej."
Jokala sem in v prsih sem čutila tesnobo. Dokler sem svoje strahove obvladovala z optimizmom, sem prenesla njegove komentarje. Toda nič več.
"Ampak biti poročen je podobno temu, kar je bilo prej," mi je odvrnil. Jezno sem mu odgovorila: "S poroko si sprejel življenjsko odločitev. Kako si lahko tako ravnodušen!?"
Želela sem vedeti, zakaj se je oddaljil od mene po poroki. Med pogovorom sem odkrila, da se boji sprememb, ki se zgodijo s poroko, in je zato vztrajal pri tem, da se po njej nič ne spremeni.
"Ko sem te zaprosil, sem na razumski ravni vedel, kaj počnem. Toda na čustveni ravni nisem vedel, kaj zaobljuba pomeni, dokler se nisva poročila," mi je pojasnil.
Bila sem osupla. Kako sem lahko sama vedela, v kaj se spuščam, medtem ko njemu ni bilo jasno, kaj zakon pomeni?
"Pred poroko je bilo vse spremenljivo, zdaj pa je vse konstantno," je priznal. Njegove besede so me razdražile. Stalnost je zame bistveni element zakonske zveze.
Odkrila sem, zakaj me besede 'za vedno' ne motijo: še vedno sem namreč imela občutek, da imam svoje življenje in da sem jaz še vedno jaz, čeprav sem poročena.
Po poroki sva bila nenehno skupaj, kar je bila velika sprememba za oba. Priznam, da je bilo nekoliko čudno. Kadar sem želela iti domov z zabave, je šel z mano. Pred poroko je običajno ostal na zabavi, če si je to želel.
Zdelo se mi je, kot da deluje po nenapisanih pravilih zakonskega življenja, ki mu omejujejo svobodo.
V mladosti sem si pogosto predstavljala, kakšno bo moje življenje po poroki. On si kot večina moških seveda ni. Sočutno sem mu pojasnila, da nočem moža, ki se odpoveduje svojemu življenju zaradi mene.
"Lahko bi se družil s prijatelji in počel stvari, ki te veselijo brez mene. To me res ne bi motilo."
Upošteval je moj nasvet. Še vedno sva počela veliko stvari skupaj, vendar je šel ven tudi s prijatelji, kadar sem šla v kino s svojimi prijateljicami.
Zanimivo je, da je zaradi druženja s svojimi samskimi prijatelji bolj cenil najin odnos. Zmenki, zabave in vsa drama, povezana z iskanjem prave osebe, so sicer vznemirljivi, vendar tudi zelo stresni.
Čeprav je imel rad svobodo, je bil pripravljen na nekaj drugačnega, bolj varnega. Vse bolj je bil prepričan, da sem najboljša izbira zanj.
Pri soočanju z njegovimi zapoznelimi pomisleki glede poroke sem odkrila, da je imel prav. Ne moreš vedeti, kakšno bo zakonsko življenje, dokler se ne poročiš.
Tudi po poroki ne moreš vedeti, kako bo čez eno leto ali čez pet ali 50 let. To je podobno, kot da bi skušala predvideti, kako je stati na vrhu Triglava: dokler ne dosežeš vrha, ne moreš vedeti, kako je. Kar je nekoliko zastrašujoče, vendar vznemirljivo.
Po štirih letih zakona še vedno odkrivava veliko stvari. Imava čudovitega petmesečnega sina in presenečena sem, kako dobro se je moj mož znašel v vlogi očeta.
Zavedam se, da ni vedno enostavno usklajevati delovnih obveznosti in vlogo novopečenega očeta, zato vem, da včasih potrebuje druženje s prijatelji.
Takrat brez težav ostanem sama doma z otrokom, da lahko on za nekaj ur odpotuje s planeta Dojenček. Ker vem, da bi tudi on to naredil zame.
Po predlogi Jennifer Miller priredila Danaja Lorenčič
P. S. Jennifer Miller je avtorica knjige The Heart You Carry Home
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
