“Moj fant je dovolj star, da bi bil lahko moj oče. Je to normalno?" (iskrena izpoved)

Bi hodila z mnogo starejšim ali mnogo mlajšim fantom? 

“Moj fant je dovolj star, da bi bil lahko moj oče. Je to normalno?" (iskrena izpoved) (foto: Unsplash.com/Jonathan Francisca) Unsplash.com/Jonathan Francisca
3. 11. 2019

Povzpetnica? Milfica? Na Cosmu imamo teh dveh oznak dovolj! To je primitivno predalčkanje, ki ga enostavno ne podpiramo več! Dve ženski sta se odločili, da z nami delita svojo resnico, in tu sta njuni zgodbi. Stavimo, da bodo po prebranem tvoji predsodki čudežno izginili!

"Moj fant je dovolj star, da bi bil lahko moj oče. Je to normalno? Seveda je!"

Tiste lepe poletne noči sem bila s prijateljicami v natrpanem baru v centru mesta. Večera se ne bom spominjala po divji zabavi, ki smo si jo s prijateljicami privoščile že pri meni doma, temveč po tem, da sem na ta dan spoznala ljubezen svojega življenja. Kako lahko to kar rečem?

Lahko, ker je od takrat minilo že dobrih pet let, jaz pa še vedno mislim tako: Tim je ljubezen mojega življenja, najina zveza pa nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju lahko zgodilo. A če se vrnem k tistemu večeru ... Še zdaj se spomnim, da sem se počutila drugače kot vsak dan.

Pozneje sem razmišljala, da je to bilo zato, ker je mogoče moje srce že vedelo, česar glava še ni slutila. Ljubezen svojega življenja namreč spoznaš le enkrat in brez dvoma je to poseben trenutek.

Moje oči so ga takoj našle: stal je na drugi strani točilnega pulta, v družbi več moških in zelo lepih žensk. Na hitro sva se pogledala, a je takoj umaknil pogled. Ko sem spila še nekaj koktajlov, sem dobila pogum, da se mu približam. Hodila sem proti visokemu, mišičastemu moškemu z ledeno sivimi očmi in srebrnimi nitmi v črnih laseh.

Tistih nekaj korakov se je zdelo kot večnost. Ustavila sem se pred njim, mu ponudila roko, se predstavila in ... ga povabila ven! Rahlo se je nasmehnil, me celo premeril, nato pa tiho rekel. "Ne." Ne? Samo ne, brez pojasnila, opravičila ali izgovora.

Pozneje mi je priznal, da me je zavrnil, ker je na hitro ocenil, da bi bila lahko njegova hči, on pa si ni želel, da bi bil kot številni njegovi kolegi, ki lovijo mladost z dvajsetletnicami in športnimi avtomobili. Minilo je pet let in jaz sem še vedno noro zaljubljena vanj. V vsem tem času si nisem zaželela drugega moškega in kljub najini razliki v letih sva si presenetljivo podobna.

On je mlad po srcu, jaz pa sem stara duša, in medtem ko ob koncu tedna skače s padalom z letal, jaz v hangarju berem debele knjige in čakam nanj. Sicer pa sva oba nora na svoji družini in psa. Rada imava iste kraje, iste filme, isto hrano in sva enako ambiciozna. Jaz delam v založništvu, on pa ima svoje podjetje. In to je šele tisto, kar je videti navzven!

Navznoter sva še večji duši dvojčici, in kljub dejstvu, da najina ljubezen dobesedno sije navzven, sva morala preživeti marsikatero preizkušnjo. Ljudje so naju obkladali z vsemogočimi imeni: jaz sem bila povzpetnica in lajdra, on 'sugar daddy' in pedofil.

Žalostno, kako so ljudje zlobni, saj nisem bila več najstnica, ko sem ga spoznala, in tudi on ni bil videti star kot zemlja. Večkrat sem slišala, da verjetno nisem dobila dovolj očetovske ljubezni, on pa naj bi bil perverzen in nezrel.

Dolgo sva imela težave tudi s svojimi družinami – moji, malo mlajši od njega, so mi zagotavljali, da zdaj zaradi mojega razmerja na vasi živijo v sramoti, njegovi hčerki, ki sta moje starosti, pa sta se zaradi lojalnosti do svoje mame močno bojevali sami s sabo, da sta me sprejeli. Še najmanj težko je bilo, da sva morala običajno kje pojasniti, da ni moj oče, temveč moj partner.

In resnica?

Vsi, ki naju opravljajo, je sploh nočejo videti! Prihajam iz ljubeče družine in imam čudovitega očeta, ki mi je vedno izkazoval veliko pozornosti. Delam od svojega devetnajstega leta in z nekaj dediščine ter svojimi prihranki sem si svoje prvo stanovanje kupila že pri triindvajsetih letih.

Nikoli si nisem želela, da bi bil moj moški toliko starejši od mene, a ljubezen ne izbira in zato izbire nimam niti jaz. Tim je bil osemnajst let srečno poročen, mene pa je spoznal šele tri leta po ločitvi. Zaradi nevoščljive okolice je imel dolgo občutek, da najina zveza ni moralna.

Po petih tednih ljubezni sva že živela pod skupno streho in tako je še danes. Najino spolno življenje ni v ničemer čudno ali slabo: nasprotno, vem, da sem lahko srečna, ker sem dobila moškega s toliko izkušnjami.

Za najhujše radovedneže pa še to: ne, moj starec ne potrebuje viagre, nasprotno, bolj je vzdržljiv od vseh mladeničev, s katerimi sem spala pred njim.

Seveda ni vse rožnato: občasno se zbojim, da bom prehitro ostala brez njega, težko pa se odločava tudi glede tega, ali bi sploh imela otroke ali ne. On se boji, da je zanje že prestar, mene pa skrbi, da mi bodo otroci enkrat očitali, da sem mislila samo nase.

A ko vse skupaj vržem na tehtnico, vem, da bi bilo najbolj grozno, če ne bi doživela vsaj enega dne te velike ljubezni, ki jo imam z njim, otrokom pa spet privoščim, da bi se rodili v ljubeč dom, kar najin vsekakor je.

"Srečna sem z moškim, ki je pol mlajši od mene."

Ko je moj dolgoletni zakon razpadel zaradi serije moževih prevar, sem bila psihično popolnoma uničena. Zaradi svojih dveh odraščajočih sinov tega nisem smela kazati navzven, zato mi je bilo še toliko težje.

Vedela sem, da ne smem ostati v družinski hiši, ker bi me to pokopalo, zato sem namesto tega sklenila, da se sredi nemirov preselim v mesto, kjer sem bila srečna kot mlada ženska v začetku dvajsetih.

Slutnja vojne vihre je čudno umirila mojo notranjost. V napol podrtem Kairu je spet oživela mlada ženska, ki je imela še vse pred sabo in se ni bala ničesar.

Bivšega moža sem spoznala v Sovjetski zvezi, prvič sva se pri minus dvajsetih stopinjah poljubila na Rdečem trgu, po poroki pa sva se preselila v Hong­kong, kjer sva živela kar nekaj let. Pot naju je nato za celo desetletje pripeljala v London in šele nato sva se vrnila spet domov.

V Kairu sem živela v svojih zgodnjih dvajsetih, na univerzi sem iz takrat meni neznanega razloga študirala arabsko književnost, ki je potem nikoli nisem potrebovala, na ambasadi sem opravljala pomožna dela in spoznavala svet v vsej svoji raznoterosti.

Moje večletno bivanje v Kairu in še vedno dokaj dobro poznavanje jezika (čudno, da ob pozabljanju vsega nisem pozabila tega) je dobilo smisel dvajset let pozneje, saj je bila vrnitev v to neverjetno mesto zame še najbolj podobna vrnitvi domov.

Ko sem nam vsem trem uredila življenje v najbolj varni kairski četrti Zamalek, sem začela pisati knjigo o Kairu, ki sem si jo zamislila že pred več leti, nikoli pa nisem našla časa, da bi jo dokončala.

O ljubezni in razmerjih nisem razmišljala – dovolj velik izziv so mi predstavljali vsakodnevni zapleti, ki sem jih imela kot tujka in ženska v politično nestabilnem muslimanskem mestu.

Toda vedela sem, da nekako spadam sem, s tem prepričanjem pa mi je uspelo ne le preživeti, temveč tudi živeti in doživeti. Moje socialno življenje se je poleg bežnih stikov v čajnici, restavraciji ali knjižnici za nekaj časa preselilo na Facebook in Skype.

Tam sem se srečevala z ljudmi iz svoje preteklosti, prijateljicami, raztepenimi po svetu, in z bratom, ki živi v Indoneziji.

Nekega večera sem med prošnjami za prijateljstvo opazila ime, ki mi ni povedalo ničesar. Bil je tunizijski novinar, ki se je selil v Kairo zaradi dela in je širil mrežo ljudi, ki bi mu lahko pomagali s koristnimi informacijami.

Sprejela sem njegovo prošnjo in pregledala njegov profil: videla sem, da je izobražen in vsaj pol mlajši od mene. Nisem se počutila ogroženo kot ženska, zato sem se odločila, da mu pomagam po najboljših močeh. Ko se je dejansko preselil v Kairo, me je povabil ven na pivo, da bi se mi zahvalil za pomoč in me bolje spoznal.

V trenutku, ko sva si segla v roko, sem globoko v sebi vedela, da najino srečanje ni naključno, in ko sem mu povedala o razpadlem zakonu in dveh odraščajočih sinovih, sem besede hotela vzeti nazaj.

Želja, da bi bila mlajša in bolj svobodna, me je čudno presenetila, saj z mladeničem, starim le nekaj več kot dvajset let, vendar ne bi mogla imeti prihodnosti. Ali pa ... kot zdaj ugotavljam kar nekaj mesecev pozneje.

Minilo je skoraj leto dni in midva sva zaljubljena kot prvi dan. Po tistem pivu me je povabil v kairski muzej, kjer sva se v temnem kotu med veličastnimi skrivnostnimi umetninami prvič poljubila. To je bil najlepši in najgloblji poljub v mojem življenju.

Z bivšim možem sva se na splošno malo poljubljala – nisem bila nesrečna v letih, ko sva bila skupaj, a najina ljubezen ni bila čutna. Nihče me nikoli ni tako gledal v oči, kot to počne Ahmad.

Nežen je in romantičen in niti en dan ne mine, da mi ne bi povedal, kako lepa sem in kako zelo me ljubi. Moj čustveni zid se je ob njem hitro porušil, saj sem ugotovila, da je nemogoče biti zaprt pred človekom, ki ti popolnoma odpre svoje srce. Intenzivnost najinega razmerja se nadaljuje tudi v postelji.

Seveda nisem več v življenjski formi in v vsakem trenutku si želim, da bi bilo moje telo dvajset let mlajše. In če se je nekoč moje življenje delilo na ljubezen in seks, je zdaj oboje prepleteno, in to me je naučil prav Ahmad.

V vsakem najinem poljubu ali stisku roke je seks, v vsakem spolnem aktu pa neskončno nežnosti in ljubezni. Ko sem že mislila, da je zame vsega konec in da se ne morem naučiti ničesar novega, se je pred mano odprl popolnoma nov svet čistega užitka in popolne predaje moškemu. Sinova občasno sprašujeta po očetu, a vedno manj, saj med njimi nikoli ni bilo močne povezave.

Moj bivši mož je svoje življenje posvetil predvsem delu in svojim številnim ljubicam, čeprav mu je treba priznati, da je to počel dokaj genialno: jaz sem se v svoji naivnosti počutila ljubljeno, vsaj materialno nam ni nič manjkalo, njegovo očetovsko prisotnost pa je zelo uspešno nadomeščal njegov pokojni oče, na katerega sta bila otroka zelo navezana.

Ahmada sta takoj sprejela, saj je nemogoče, da ga človek ne bi imel rad. Moji prijatelji čutijo, da sem srečna, in to jim je dovolj, marsikdo pa si mi je zdaj, ko spet ljubim, drznil reči, da je vedel, da moj zakon ne bo za vedno.

Vem, da se bova z Ahmadom nekega dne znašla na razpotju, ko se bo on odločal med mano in željo, da bi si ustvaril družino, a tega se čedalje manj bojim. Vsak dan z njim je takšen, kot bi bil moj zadnji, poln in vreden življenja, zato sem se odločila, da bom ne glede na razplet hvaležna za vsak najin trenutek.

Po predlogi Rachel Francis, Monique El-Faizly priredila Alja Maček
Fotografije: Unsplash.com/Jonathan Francisca

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri