Z možem imava že dolgo problematično razmerje z njegovo mamo in sestro, tast pa zmeraj stopi na stran svoje žene in hčere. Ker jih je pogrešal in jih že mesec dni ni videl, se jih je moj mož odločil obiskati. Prav tako je želel govoriti s svojim očetom o upokojitvi in načrtu, da ne more ostati v našem stanovanju tri mesece na leto. Tja je hkrati odšel, da bi z njimi govoril o odnosu in upal, da bi stvari med nami popravili, a namesto tega je popolnoma uničil najin odnos, in to ni bilo prvič. Mislim, da se je to zgodilo več kot desetkrat do zdaj.
Prav zaradi tega sva imela že obdobja, ko nisva bila intimna osem mesecev ali več, deloma tudi zato, ker sem se počutila kot igračka, ne kot ženska, ne kot mati njegovega otroka in njegova žena. Še vedno nisva poročena. Na pot se je torej odpravil ob 8. uri zjutraj in načrtoval, da se bo vrnil do poldneva. Strinjala sem se, saj sem imela načrte in potrebovala avto. Ob 12. uri je samo poslal sporočilo: "heeej, ne bom dolgo, doma bom okoli 14. ure." Prišel je ob približno dogovorjeni uri, a, kot sem pričakovala, je bil popolnoma drugačen človek.
Te različice njega sem se naučila bati. Poskušal je delovati normalno, govoril stvari kot "ti si moja ženska, poročila se bova," in potem nič.
Vprašala sem ga, o čem sta z očetom govorila ure in ure, pa mi ni želel povedati. Nato je naenkrat začel jokati, ker je rekel, da želi svojega očeta v svojem življenju. Rekla sem si: okej, njegov oče je bil že v njegovem življenju; ne zelo blizu, ampak prisoten. Rekel je, da ga želi bližje, in vprašala sem, kako blizu. S taščo, tastom in svakinjo se je zgodilo ogromno, a tudi sam je v celotni dinamiki odigral svojo vlogo.
Naslednji dan smo spakirali vse za dopust in odšli na letališče. Bil je kot otrok, očetu je poslal sporočilo, da bo letalo kmalu vzletelo. Po pristanku je želel ponovno poslati sporočilo, da smo prispeli, in malo kasneje, da smo se prijavili v hotel. Rekla sem mu, da mu nihče izmed njih nikoli v zadnjih petih letih ni sporočal ničesar o svojem življenju. Da je preveč povezan z vsemi, še posebej z očetom. Poleg tega je njegov oče osem mesecev skrival nosečnost njegove sestre. Moj partner je ugotovil, da je postal stric, šele mesec dni pred rojstvom.
Potem se je spet začelo v postelji. Rekel mi je: "To steklenico hočeš obdržati samo zato, ker ti jo je mama dala na letališču". Jaz pa sem mu odgovorila: "Zakaj si izmišljaš stvari in obračaš zgodbo, da bi se spravil name?" Po vse več prepirih sem mu rekla, da ne mislim, da sva si usojena. Odgovoril je: "Ja, nikoli si nisva bila usojena, to je res." Vsakič, ko ima enega od tistih pogovorov s svojo materjo in očetom, v meni vzbuja občutek, da mu ne pomenim čisto nič.
Ne morem opisati, kako se počutim. Od jeze in bolečine, ker se je spet tako poigral z mojimi čustvi, sem stisnila pest in ga dvakrat udarila v nogo. Nato je prišel name. Začel me je dušiti. Branila sem se in ga ugriznila, on pa mene nazaj. Trenutno sva na dvotedenskem dopustu. Minila sta že dva dni in ne morem ga pogledati v oči. Počutim se ogabno. Poskušam se obnašati čim bolj normalno zavoljo najinega sina, on pa se tudi obnaša, kot da se nič ni zgodilo, a ko najin sin zaspi, se ne pogovarjava več.
Vse, kar sem si kadarkoli želela, je bil moški, s katerim bi lahko preživela življenje, nekdo, ki me ljubi in ceni, ne nekdo, ki me vsakič, ko ima stik s svojimi starši, popolnoma podre.
Na jok mi gre. Počutim se, kot da bom izgubila nadzor. Nimam ničesar, razen svojega sina. Vedno bom njegova mama. Vse ostalo je in bo vedno negotovo. In kot mama, ki nikoli ni bila poročena, z otrokom in 20 % zaposlitvijo … kako naj preživim vse to sranje? Preprosto ne vem, kako se obnašati naslednja dva tedna na dopustu. Najhuje je, da nikoli nismo imeli prijetnega dopusta … jokam kot nora. Je narcisoiden? Ne razumem ničesar več.
Vir: Reddit
