"Medtem ko sem kolena stiskala k prsim, sem zašepetala: 'greva na splav' ..." (srce parajoča izpoved)

Začetek: "Otroci niso bili del najinega načrta."

"Ko je test pokazal dve modri črtici, sem si oblekla džins hlače in majico s kratkimi rokavi ter se odpeljala v službo. /.../

Tisto jutro sem pohitela skozi kuhinjo – mimo pomočnika direktorja, ki si je pripravljal kari juho iz sladkega krompirja – se ustavila pred aparatom za espreso, ga vklopila, da bi si naredila kavo z mlekom, in se ustavila. Nisem vedela, če lahko pijem kavo. Kava je morda zdaj strup. Poslušala sem ropotanje aparata in uzrla svoj odsev na zbrušenem jeklu. Nisem pripravljena, sem zamomljala.

Nekaj tednov prej, medtem ko sva sedela na mojem kavču in se pogovarjala, je moj fant Luka* naenkrat zardel. Pogledal je navzdol in se z roko popraskal po glavi, kar je pomenilo, sem vedela, da je nervozen ali negotov. Hitro je pogledal navzgor in bleknil: 'Maja*, rad bi se poročil s teboj.'

Obsedela sem.

Ni bila snubitev, kolikor je bila izjava. Skupaj sva bila šele pet mesecev in ker je Luka živel v gozdu, sva se videvala le nekajkrat tedensko. Dvakrat ga je celo prijela panika in je izginil za teden ali več. Prvič sem njegovo odsotnost pripisala nervozi. Drugič sem ga poklicala in mu pustila sporočilo na telefonskem odzivniku: 'Če si zainteresiran za razmerje z mano, me boš poklical še danes in me boš od zdaj naprej redno klical. Če ne, potem je to slovo.'

Poklical me je skoraj v istem trenutku in se nato še isti večer prikazal na pragu mojega stanovanja, njegov obraz in drža sta sporočala, da mu je žal. Ni me bil pripravljen izgubiti, je rekel. Zdaj se je tega zavedal.

Najino razmerje ni bilo idilično ali pretirano radostno, ampak v tistem trenutku, ko je naznanil, da se želi z menoj poročiti, sem se spomnila le teh lepših delov.

Zazrla sem se v njegove velike modre oči in se spomnila, kako sem ležala na tistem bež kavču, medtem ko je on igral na kitaro in pel pesem Pale Blue Eyes.

Vedela sem, da to ni odgovorno. Komaj sva se poznala. Želel si je štiri otroke. Želel se je preseliti domov, /v svoje mesto/.

Sama si teh stvari nisem želela. Sem si pa želela njega.

'Okej,' sem bleknila nazaj, 'ampak ne bom imela štirih otrok. Niti ne vem, če si sploh želim kakšnega.'

Naslonil se je nazaj. 'Kaj pa dva otroka?'

To bi šlo. Konec koncev je bilo vse teoretično. 'Okej,' sem rekla. 'Dva otroka.'

Samo dva tedna po snubitvi je test pokazal dve modri črtici. Zjutraj sem šla v službo, a sem se po eni uri v solzah vrnila domov. Zvila sem se na svojo posteljo in hlipala ves dan. Luka je bil zunaj na ribolovu s prijateljem, ampak je prišel takoj, ko je dobil moje sporočilo. Priplezal je k meni v posteljo, njegove oči so bile strte in ranljive.

'Greva na splav,' sem zašepetala, medtem ko sem kolena stiskala k svojim prsim.

'Poročiva se,' je rekel, medtem ko se je z roko gladil po glavi.

'Nisem pripravljena,' sem rekla. 'Na nič od tega.'

Nekaj časa me je gledal, nato pa rekel: 'Maja, mislim, da najino razmerje ne bo preživelo splava. Morala bova narazen. Tega si ne želim, si ti?'

Nisem si želela razhoda. Z njim sem se počutila tako povezano. 'Okej,' sem rekla. 'Otroka bova obržala.'

'In se lahko poročila? Ne želim, da mojega otroka vzgajata neporočena starša.' Prikimala sem, a nisem čutila veselja. Le strah.

16 mesecev kasneje: "Osamljena kot še nikoli prej."

Tisto jesen sva se preselila. Hiška je bila čista in majhna, stala je v urejeni ulici v urejeni soseski in imela je veliko ograjeno dvorišče in vrt. Bila je tiste vrste hiša, v kateri bi lahko bila družina srečna.

A vendar sva bila v drugem delu mesta, vstran od najinih prijateljev, in postajala sem osamljena. Vozila sem se s kolesom skozi stanovanjske soseske do bližnje rečne potke, kjer sem nadaljevala 5 kilometrov do kampusa. Tista vožnja s kolesom ob mirni reki je bila vrhunec mojih dni.

Ko sem bila na tistem kolesu, sem čutila svobodo, ki je nisem čutila doma. Občutek teže se je dvignil, gledala sem, kako se na vodi odseva sončna svetloba.

Do tedaj je občutek teže postal del mojega telesa. Celo sončna svetloba se je zdela težka. Najin sin Rok* je še naprej prinašal veselje, ampak razen tega nisem čutila nič posebnega. Poletje se je sprevrglo v jesen, sončna svetloba je postajala vse težja. Lahko sem čutila njeno težo na svoji koži. Naredila sem vse, kar sem lahko, da bi našla več energije. Vedela sem, da je telovadba pomembna, zato sem Roka dala v voziček in hodila okoli po soseski. Luko sem vedno vprašala, če želi iti z menoj, in skoraj vedno je rekel ne.

Razdalja med nama je naraščala in v tistem zakonu sem bila bolj osamljena kot kadarkoli prej.

Včasih sem jokala, ko je rekel ne, nakar bi se zadrl name: 'Nehaj jokati. Hočeš, da vse počnem s teboj. Ne spoštuješ mojega časa za pisanje.'

Včasih bi ležala v postelji in jokala brez razloga, on pa bi stal pri vratih in se drl name: 'Nehaj jokati. Zakaj jočeš?' Jaz bi nato samo še bolj jokala in rekla 'Ne vem, zakaj jočem. Preprosto ne vem.'

Takrat sva se pogosteje kregala in začela sem se ga bati. Med svojim dretjem bi me spravil v kot in takrat sem se počutila nemočno. Enkrat me je potisnil ob steno in me pritisnil.

Postala sem panična in ga udarila v obraz.

Žica na njegovih očalih je poknila in leča je izpadla. Odmaknil se je nazaj, z lečo v roki, jaz pa sem zgrožena strmela. Kaj sem naredila? Rotila sem ga, naj mi odpusti, in mi je. Objel me je in mi rekel, da je okej, da razume.

Bila sem tako hvaležna za njegovo odpuščanje. Lečo je zalepil nazaj v svoja očala in mi ponudil, da gre z menoj na sprehod. Z vozičkom sva se sprehodila do reke, kjer je Roka vzel ven. Ta je odšel do reke in metal vanjo kamenčke, medtem ko ga je Luka držal za zadnji rob majice, da bi ga obvaroval pred skokom v vodo.

Medtem ko sem gledala, kako ga je ščitil, se je občutek teže ponovno dvignil in zamenjala ga je nežnost. Luka me je na poti domov držal za roko in ko smo prišli domov, je dal Roka spat, meni pripravil večerjo, nato pa prislonil mojo glavo na svoja prsa.

Osamljenost je izginila. Nihče od naju ni bil popoln, ampak delila sva si intimnost. Bila sva vse, kar imava.

Prišel je oktober in svetloba je še naprej imela to intenziteto in zatemnjenost obenem. Nisem se več trudila biti srečna; trudila sem se le biti ne-depresivna.

Roka sem peljala na dolge sprehode in čutila, kako hodim po robu, sem in tja. Na eni strani tega roba je bila lepota, na drugi obup.

Medtem ko sva se z Rokom sprehajala ob reki, sem lahko videla notranjost dvorišč prestižnih domov. Spraševala sem se, kakšne so družine, ki tam živijo. Ali tudi one čutijo, da nekaj manjka? Končno sem se odpravila v študentski zdravstveni center in zdravnici povedala, da se počutim depresivno. Pregledala me je in potem, ko sem rešila vprašanja za depresijo, zapustila sobo, nato pa se spet vrnila. 'Ne moremo ti pustiti, da tako živiš naprej,' je rekla. 'Ali razmišljaš o samomoru?'

'Ja,' sem odgovorila, 'ampak tega nikoli ne bi storila. Le fantaziram o njem.'

'Kako pogosto to počneš,' je vprašala.

'Vsak dan,' sem rekla.

Njeno ordinacijo sem zapustila z receptom za antidepresiv. Nisem bila kaj posebej zainteresirana, da rešim sebe, ampak sem upala, da sem končno našla način, kako rešiti svoj zakon.

Še naprej sem obiskovala svojo terapevtko in ji pripovedovala o tem, kako nesrečna sem v svojem zakonu. Z antidepresivom sem dosegla le obvladljivo stanje otopelosti. Želela sem, da me nauči, kako biti srečna. Občasno sem s seboj pripeljala Luko, ki je vedno govoril o tem, kako kritična sem do njega, in kako ga življenje z menoj frustrira.

Po enem obisku nama je dala aktivnost: morala sva si vzeti en teden premora od kritiziranja. Ne glede na vse, se nisva smela kritizirati.

Prvih nekaj dni je bilo čudovitih. Uživala sem v tem, ko ga nisem kritizirala. Uživala sem v tem, ko sem dopustila, da stvari potekajo pač tako, kot potekajo. Že kmalu pa je on začel kritizirati mene. 'To je kritika,' bi mu rekla. 'O, uau, imaš prav,' bi mi odgovoril on in nato bi se oba začela smejati. To je postala najina igra, a vendar sva na koncu tedna oba spoznala, da v zakonu nisem bila jaz tista, ki je nagnjena h kritiziranju. Šla sva nazaj k moji terapevtki in sedela en ob drugem na kavču. 'Kaj sta spoznala ta teden?' je vprašala.

Luka se ni obotavljal. 'Spoznal sem, da sem v bistvu zelo kritičen do Maje,' je rekel 'in da sem preveč trd do nje.' Bila sem tako ponosna nanj, da je bil iskren. Segla sem in stisnila njegovo dlan.

Videti je bila presenečena. 'Uau,' je rekla. 'Tega nisem pričakovala. Kako se počutiš ob tem, Maja?' Vzela sem premor, nato pa rekla: 'Tudi jaz sem presenečena, ampak se zdaj bolje počutim. Mislim, da sva zdaj bolje.'

Z Luko sva si tisti dan doma čestitala. Naredila sva, kar je bilo potrebno narediti. Šla sva na terapijo. Jaz sem začela z jemanjem zdravil. Trudila sva se, da se nisva veliko prepirala. V redu bova. To sem vedela.

Naslednji teden sva se spet skregala in ponovno sem obiskala svojo terapevtko. Bila je vidno razočarana, ko je slišala, da imava še vedno težave. 'Ko stvari postanejo tako napete,' je rekla 'pojdi nekam. Iz situacije moraš oditi.'

'Ampak ne morem,' sem rekla. 'On mi ne dovoli.'

'Kako to misliš, da ti ne dovoli?'

'Mislim ... On stopi pred mano ali pa me stisne v kot. Enkrat me je celo pritisnil ob steno. Postala sem panična in ga udarila v obraz, da bi mi pustil oditi.' Naslonila se je nazaj, njen obraz je bil zaskrbljen.

'Maja, to je družinsko nasilje. To, kar ti počne on, je družinsko nasilje.' Bila sem zmedena. 'Ampak nikoli me ni udaril,' sem rekla. 'Jaz sem tista, ki ga je udarila.'

'Ja,' je rekla, 'ampak udariti nekoga z namenom pobega ni enako kot udariti nekoga z namenom nadzora in ko te pritisne ob steno ali te stisne v kot, je to fizično ustrahovanje in to je metoda nadzora. Je del vzorca nasilja.'

Segla je v svojo omaro z dokumenti. 'Dala ti bom ta letak,' je rekla. 'Je za zavetišče pred družinskim nasiljem in želim, da ga obdržiš, če ga boš kdaj potrebovala.' Izvlekla je vijoličast papir in mi ga dala.

Strmela sem vanj. Nisem vedela, kaj si naj mislim. Vedela sem, da nisem bila zlorabljana. Nikoli me ni udaril in bila sem močna. Bila sem neodvisna. Nisem bila nekdo, ki bi se ga zlorabljalo. Spravila sem papir v svojo torbico in se s kolesom odpeljala domov."

Vir: goodhousekeeping.com

*Imena oseb so spremenjena.

Preberi še: TE moške navade NE PRENESE nobena (ampak res nobena) ženska

Priporočamo tudi: Takšen TON ženskega glasu je po mnenju moških najbolj SEKSI (+ zakaj)

Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024