Ločitev kot zdravilo?

Poznam pare, ki so se ločili, in se po desetih letih še vedno ne pogovarjajo. Poznam pa tudi par, ki se pogovarja, celo prijateljuje, vsak od njiju ima novega partnerja, ‘bivša’ in ‘zdajšnja’ žena pa si zaupata. Ob tem si človek kar oddahne.

Zakaj? Koliko parov poznate, ki so se razšli kot prijatelji? Sama jih ne poznam prav veliko in priznati moram, da mi ljudje, ki premagajo jezo, razočaranje in strto srce, vlivajo globoko zaupanje. Zaupanje v vse nas, da smo tudi sami sposobni česa takega, če življenje tako nanese. Kot bi rekel Predin : ‘Vsi koščki so še celi ...’

Zakaj se poročamo, če partner ni pravi? Se poročamo premladi, prehitro, premalo poznamo partnerja? Poglejmo dve iskreni izpovedi ločenih žensk.

Damjana Golavšek (glasbenica):

“Sem za ljubezen na drugi pogled. V Tajinega očka sem se namreč zaljubila takoj; fizično me je izjemno privlačil, vendar se duhovno nisva uspela najbolje povezati. Par sva bila od mojega šestnajstega leta, bil je pet let starejši, violinist.

Nad njim sem bila popolnoma očarana, skupaj sva igrala, se družila z umetniki, z njim je bilo tako lepo klepetati in sanjati … Življenje pa zahteva tudi druge stvari, pri katerih se nisva dobro ujela. Verjetno sva bila tudi premlada za zakon in starševstvo. Že pri sedemnajstih sem zanosila in odločila sva se, da bova imela otroka, vendar sem imela spontani splav.

To je bil hud šok zame in že tu sem začutila, da nimam prave podpore. Vendar sem vztrajala; pri enaindvajsetih sem spet zanosila in se z njim poročila. Na začetku sem se mu zelo prilagajala, sčasoma pa sem se začela zavedati tudi svojih želja.

Po porodu z možem nisva imela več intimnih odnosov, saj sem se sama popolnoma posvetila otroku. Taja je bila zelo nespeč otrok, ponoči se je zbujala vsaki dve uri, zato je začela spati pri nama v postelji. Mož je študiral, moral je spati – to sem mu po najboljših močeh skušala omogočiti, vendar naju je le še bolj oddaljilo.

Moški ima svoje potrebe, ki jih želi zadovoljiti. Zdaj lahko na vse skupaj gledam objektivno, takrat pa sem bila zelo občutljiva. Odnos me je začel dušiti. Čutila sem, da moram ustvarjati, usmeriti energijo, sicer se bo moj balon razpočil.

Ko sva se ločila, je bila Taja stara tri leta. Za skoraj celo leto sem se izolirala v svoj svet, odločena, da se najdem in prepoznam svoje interese. V družbo nisem zahajala. Lokali, kino ipd. so me puščali še bolj prazno. Vrgla sem se v delo. Poleg redne službe sem dobila povabilo za vodenje na televiziji, takoj za tem pa še ponudbo za sodelovanje v ansamblu Hot hot hot.

Spoznala sem Čarlija. Zbližala sva se počasi, kot prijatelja. Na začetku nisem mogla dojeti, da vanj nisem noro zaljubljena, ampak sem ga vzljubila in se zaljubila postopoma. Očarala me je njegova pripravljenost ustreči: stvar sem samo enkrat omenila, pa je bilo narejeno. Pridržal mi je vrata in mislila sem si, da to dela le ‘zdaj’, na začetku. Še vedno mi pridrži vrata ... In je krasen očka našim otrokom.

Seveda po takšni izkušnji, kot je ločitev, vedno dvomiš v ponovno zvezo, še posebej, če so vključeni otroci, saj to položaj zaplete. V družinskem življenju je vseskozi prisoten tudi bivši partner, s katerim se nisi razumel. Pojavljajo se poteze glede vzgoje otrok, ki ti morda niso najbolj po volji, pa tudi pritiski na partnerja, in s temi situacijami se je treba soočiti. Dobro je kdaj pozabiti na svoj ego in najti rešitev, ki je dobra za vse.”

Natalija (podjetnica):

“S fantom sva hodila že štiri leta, ko sem zanosila. Sama sem hotela splaviti, pa me je prepričeval, da bo skrbel zame in za otroka, da me ima rad ... Ko sem bila v petem mesecu nosečnosti, se mu je nekaj zgodilo z drugo žensko, še danes ne vem, kaj. Takrat pa sem rekla, da ne bo delal norca iz mene, da se bo poročil in konec. In tako sva se poročila.

En mesec pred porodom je pustil službo. Ne finančno ne moralno mi ni stal ob strani. Pomagala mi je mama. Otroka ni niti enkrat previl, niti toliko se nisem mogla zanesti nanj, da bi vedela, da bom imela avto, ko bom peljala otroka k zdravniku. Ko sem šla v službo – delala sem v gostinstvu – je on pohajkoval in prihajal domov malo pred mano, in če sem ga prosila, naj da stekleničko otroku, tega ni nikoli naredil. Poleg tega je bil ljubosumen na vse, ki so bili okrog mene. Prepirala sva se, napetost se je stopnjevala.

Splet srečnih naključij je hotel, da nekega dne svaljki niso bili dovolj kuhani. Meni se je mudilo v službo, spraševala sem ga, kod je hodil, saj je obljubil, da bo prišel pravočasno domov, on se je pritožil, da svaljki niso dovolj kuhani in sklenil, da ga ne bom ‘zafrkavala’ in odšel je domov k mamici. Ni ga bilo prvi večer, pa drugi in tretji ne. Čakal je, da ga bom prosila, da se vrne. Po štirinajstih dnevih sem šla z otrokom na obisk k tašči in delal se je, kot da je vse normalno in da zvečer pride domov. Pa sem mu rekla, naj kar ostane, da mi je popolnoma dobro, saj sem doumela, da mi je bolje brez njega.

Z deklico sva se preselili. Ker nisem dovolila, da pride, je postajal agresiven, nesramen in zelo žaljiv. Otrok ga ni zanimal, z deklico se ni nikoli ukvarjal. Vso nervozo, ki se je nabrala v meni, ko sem se branila pred njim, sem prenašala na otroka; deklica je ponoči jokala, imela je nenormalne napade trme in spoznala sem, da tako ne moremo živeti. Edini način, kako naj mu dopovem, da z njim ne mislim živeti, je bil ta, da ga postavim pred dejstvo in vložim tožbo za ločitev.

On pa ni odnehal, hotel je vedeti, s kom se dobivam, kaj počnem, hodil je v službo in me zasledoval. Prosil me je, da bi bila skupaj, ko pa ni uspel, je začel groziti; že eno leto po ločitvi je rekel, da se bo ubil, jaz pa sem mu rekla: ‘Kar izvoli.’ Potem ga dolgo nisem videla.

Ko gledam nazaj, vidim, da ta zakon ni bil postavljen na pravih temeljih. Bila sem noseča in imela sem ga rada, ker je bil oče otroka, ki je rasel v meni. Nosečnica razmišlja drugače: bolj je popustljiva, polna upanja ... Mislila sem si: ‘Ko bo videl tisto štručko, se bo spremenil ...’ On pa je ves čas bežal pred odgovornostjo, pred katero beži še danes. Še ko sva bila fant in punca, je kazal znake, da ni resen, pa jih nisem hotela videti. Bil je ljubosumen na moje sošolce, prijatelje in – kar je najhuje – tudi na prijateljice.

Sedaj imam partnerja, s katerim se razumeva na način, za katerega prej ne bi verjela, da obstaja. Je popolnoma drugačen od mene, sorodna pa sva si po duši; ostalo sploh ni pomembno.

Če človeka sprejemaš, ga imaš rad, če želiš, da ti ljubezen vrača, boš skušal ustreči že na namig – besede ‘moram’ ne poznam več, obstajajo le še besede ‘če želiš, hočeš, če bi lahko’.

S hčerko se sprejemata, na odnosu pa bosta morala še veliko delati, da bo postal globlji. Sta na dobri poti, saj se oba trudita.

Dojela sem, da moraš najprej gledati na lastno življenje, šele potem se lahko oziraš na starše, prijatelje. Če sam nisi srečen, sreče ne moreš podariti drugemu, niti otroku. Pomembno je, da otrok živi v iskrenem okolju, četudi je to okolje ločene mame in očeta.

Ko začutiš, da tvoj zakon nima več vrednot, kot so ljubezen, iskrenost in spoštovanje, se takoj loči. Odidi in omogoči sebi in svojim otrokom normalno okolje za življenje.

Srečna sem, pripravljena na vse. Nisem izgubila upanja, saj sem kljub vsem svojim nesrečam spoznala osebo, ki jo zmorem ljubiti, in tudi ona ljubi mene. In če mi ta zveza ne uspe, zaupam, da bom odšla naprej v življenje z novo lepo izkušnjo.”

Prim. dr. Marijan Košiček o zakonu in ločitvah

Usposobljenost za zakon

Kdaj je čas za ločitev? Je lahko ločitev tudi zdravilo? “Prav gotovo. Čeprav na začetku mogoče ni videti tako, je zvezo, v kateri se partnerja nič več ne ljubita, razumeta in podpirata, bolje končati in obema omogočiti, da uspešno zaživita.”

Dr. Marijan Košiček pravi, da lahko čustveno zrelost in s tem sposobnost za pravo ljubezen pričakujemo pri ženskah po 20. letu in pri moških po 25. letu. Mlade zakone imenuje adolescentne zakone, zakonca se še intenzivno razvijata in spreminjata in v tem procesu postaneta drugačni osebnosti, kot sta bili na začetku zakona; tako se več ne ‘spoznata’, nista osebi, s katero sta začela pot in ne moreta se več ljubiti, saj sta vzljubila ‘drugo osebo’.

V stanju ljubezenske očaranosti hitijo v zakon tudi bolj zreli ljudje, k zaletavemu vstopu v zakon pa jih vodijo čustvene težave pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom.

“Če hočeš opravljati nek poklic, moraš imeti določena znanja. Za to delo moraš biti usposobljen. Ravno tako moraš biti usposobljen za partnerstvo. Ljudje mislijo, da je vsak sposoben za uspešen zakon, a ni tako. Poznati moraš pravila in imeti do partnerstva zdrav, naraven odnos,” pravi dr. Marijan Košiček.

V napačni šoli

“Problem je v tem, da otroci hodijo v ‘napačno šolo zakona’, ko gledajo starša, ki se ne razumeta, se prepirata, sta hladna drug do drugega, grdo ravnata eden z drugim – taki starši tudi do otroka ne morejo kazati neke ljubezni in tak človek je poškodovan in goji nezaupanje do skupnega življenja, čeprav si ga želi.” Veliko ljudi, zlasti moških, zlorabi partnerstvo, ker hočejo imeti dom, družino, udobje, ki ga nudi urejeno gospodinjstvo – temu Košiček pravi ‘hotelske usluge’, in seveda tudi ‘spolni servis’.

Ker hočejo imeti status gospodarja, očeta družine, morajo prenašati svojo ženo, ki pa jim je preveliko čustveno breme, zato se začnejo zatekati v delo, šport ali alkohol. Žena se počuti zanemarjeno, je nezadovoljna in pogosto depresivna, vendar jo okolica in pogosto najbližji (mame, tete) učijo, da je treba potrpeti.

Zato morata biti le partnerja tista, ki odločata o tem, ali bosta ostala skupaj; za pomoč naj zaprosita le strokovnjaka, vsi ostali so pristranski. Če si sam sebi prijatelj in imaš dovolj življenjskega poguma, se boš rešil slabega zakona. Res srečna lahko naredi partnerja le globoka medsebojna čustvena navezanost, ustvarjanje zakona brez ljubezni pa ni nepošteno le do sebe, temveč tudi do partnerja in otrok.

Kako spoznati, kateri je pravi? Prav je, da iščete in preizkušate, saj boste le tako našle sebi primernega partnerja (in ne princa iz sanj, kot nam naša kultura prišepetava na vsakem koraku!).

Poskusni zakon

Košiček predlaga ‘poskusni zakon’, o katerem so razpravljali že stari Grki. Gre za idejo, da bi dva, ki se hočeta poročiti ali živeti skupaj, najprej živela skupaj najmanj eno leto, da se dobro spoznata. Pogoji pa naj bi bili naslednji: ne smeta se poročiti, morata se vzdržati skupnih finančnih vlaganj in ne imeti otrok. V tej poskusni dobi bi se partnerja dodobra spoznala in videla, ali se ujemata v bistvenih lastnostih, ki so pogoj, da je partnerstvo uspešno.

Še nečesa ne smete pozabiti – ljubezni na prvi pogled ni! Ljubezen je namreč zelo kompleksno čustvo, skupek pozitivnih čustev v odnosu do druge osebe, zato ne more nastati naenkrat. Tisto, kar vas spreletava ob čednem neznancu, je erotična fasciniranost, ki se sicer lahko razvije v ljubezen in je njen temelj, ni pa še ljubezen sama. Ta se razvija postopoma, ko človeka čedalje bolj spoznavamo in iz dneva v dan pri njem odkrivamo lastnosti, ki so nam všeč. To osebo čedalje težje zapustimo, pripravljeni smo se odpovedati drugim aktivnostim, samo da smo lahko z njo ...

Prava ljubezen se nanaša na celega človeka, ne le na nekatere njegove lastnosti. Spolno poželenje se začne spreminjati v ljubezen, ko nas partner ne privlači le s svojo spolnostjo, temveč s celo osebnostjo. Uživamo, ko smo s tem človekom, radi se pogovarjamo, družimo z njim, uživamo, da smo do njega pozorni, ustrežljivi in nežni. Želimo mu ugajati, mu pomagati in ga razumeti, partnerja sprejemamo z njegovimi napakami vred.

Prava spolna ljubezen, kot jo imenuje Košiček, daje človeku veliko čustveno moč in sposobnost, da se partnerju prilagajamo; enako pričakujemo tudi od njega. Vendar svoje ljubezni ne smemo precenjevati in je imeti za neranljivo. Če se partner trdovratno vede tako, kot nam ni všeč, ga ne bomo mogli ljubiti neskončno dolgo.

Za polnovredno ljubezen je potrebna tudi popolna čustvena osamosvojitev od staršev. Enako velja tudi za ekonomsko neodvisnost, ki je pomembna tudi v partnerstvu; žena je v partnerstvu lahko popolnoma enakopravna šele, ko je ekonomsko neodvisna.

Že sam dvom lahko povzroči, da vam nekaj ne uspe, torej je pametno, da v življenjski projekt, ki mu pravimo zakon – partnerstvo, vložite vso psihično in čustveno energijo, dvom pa mogoče ‘izživite’ tako, da se vsak dan znova odločite: “Ja, to je človek, s katerim želim preživeti ta dan.”

Čas je za poskusni zakon

Kako vedeti, da je prav on tisti pravi?

Dr. Marijan Košiček svetuje poskusni zakon. Svojega ljubega skušajte čim bolj spoznati, preden se odločite, da se boste resno vezale – živita skupaj najmanj eno leto, vendar se v tem času:

• ne poročita,
• ne podajta v skupna finančna vlaganja,
• ne imejta otrok.

Naj bo ljubezen vajina edina vez, če spoznata, da nista za skupaj, se bosta zlahka razšla.

Priporočeno branje: dr. Marijan Košiček: Zakon na razpotju, MK, 1993.

Ljubezni na prvi pogled ni!

Erotična fasciniranost, očaranost – to je tisto, kar vas popolnoma ohromi, ko v oblakih odhajate od popolnega neznanca.

Ta očaranost je motiv, da se začneta sestajati in spoznavati, vendar je prava ljubezen zelo kompleksno čustvo, skupek pozitivnih čustev v odnosu do druge osebe, ki se lahko razvije le postopoma, ko se bolje spoznata in iz dneva v dan drug pri drugem odkrivata lastnosti, ki so vama všeč. Prava, popolna in obojestranska spolna ljubezen je, ko nas partner ne privlači le s svojo spolnostjo, temveč s celo osebnostjo. Partnerja sprejemamo v celoti, tudi njegove napake, skušamo ga razumeti, želimo si biti z njim, se družiti, o vsem pogovarjati ...

Marijan Košiček je umrl januarja letos. Radi smo spremljali njegove napotke bralcem in še vedno radi beremo njegove knjige, ki so vir modrosti in nam pomagajo razumeti sebe, partnerja, otroka, ves svet. Hvaležni smo mu za vse življenjske napotke, ki nam jih je dal.

Nataša Pevec Čukič

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc