Konec ljubezenskega razmerja? Daj si že vendar mir!

Nasvetov o tem, kako čim lažje preboleti ločitev od ljubljene osebe, zlepa ne zmanjka. In vsak od njih ti bo do neke mere pomagal zaceliti strto srce:

• od tega, da se gre tako v mislih kot dejanjih z nečim zaposliti,

• da se zadrži v svojem hrepenenju po tem, da bi zdaj bivšega vendarle še enkrat poklicala, mu napisala sms ali mu kaj srce parajočega postnila na facebook zid,

• da kar največ prostega časa preživi ob druženju s svojimi prijatelji in prijateljicami,

• da si več dni zapored vrtiš 'I will survive' in podobne samomotivacijske napeve.

Nedavne študije pa kažejo, da najpomembnejša strategija na tej listi manjka.

Tudi to se žal dogaja! vs. Jaz sem vsega kriva!

V študiji Davida Sbarra, ki je bila objavljena v Psychological Science, so udeležence, ki so se pravkar soočali z bolečino razhoda, pozvali, da nekaj minut 'travmirajo' o nedavnem razhodu. Njihove monologe so snemali, nato pa jih je štiričlanska žirija še analizirala. Pri tem so bili še posebno pozorni na sledi potrpljenja, prijaznosti, razumevanja in sočutja do sebe ter na drugi strani občutkov krivde, sramu in nepotrpežljivosti s samim seboj.

Bi primer?

Eden od udeležencev, katerega izpoved o nedavnem razhodu z ljubljeno osebo je bila ocenjena kot visoko avto-empatična, je med drugim povedal naslednje:

• "... se pač zgodi ... se mi zdi, da se dandanes to pogosteje dogaja, kot se je včasih ... tako je pač naneslo ... in potem si rečeš, nisem edini, ki se mu je to zgodilo."

V teh izjavah je moč čutiti predvsem, da gre pri razhajanjih za obče človeško izkušnjo in da so tudi takšni, čeprav boleči trenutki, pač sestavni del življenja, kar gre pripisati v temeljih prisotno relativno visoko stopnjo sočutja do sebe.

Na drugi strani pa je nek drugi udeleženec, katerega izpoved je bila nizko ocenjena glede na samosočutne markerje, govoril:

• "Ne vem, kako bom tole preživela. Za vse sem kriva jaz. Nekako sem ga očitno odrinila od sebe. Joj, pa tako ga potrebujem, še vedno hrepenim po njem ... Kaj sem naredila narobe? Vem, da sem spet naredila vse narobe."

Opazila razliko glede na prvo pričevanje? Predvsem je v drugi izpovedi moč zaslediti zares visoko stopnjo samo-obsojanja in popoln manko prijaznosti do sebe.

Stopnja stresa in sposobnost prenašanja udarcev usode!

Raziskovalci so v naslednjih devetih mesecih spremljali udeležence raziskave tako, da so jih vsake tri mesece psihološko testirali. Najbolj jih je zanimalo, kako s časovno oddaljenostjo sprejemajo ljubezenski razhod, torej kako visoka je njihova raven stresa in kako pogosto še razmišljajo o bivšem ali bivši.

Rezultati so pokazali, da so udeleženci, ki so izkazali visoko stopnjo samo-sočutja občutili manjši stres tako na začetku študije kot devet mesecev kasneje, medtem ko so bili sodelujoči z neprimerno nizko stopnjo samo-sočutja v hudem čustvenem primežu tako na začektu kot mesece kasneje tekom študije. Še več. Raziskovalci so izmerili celo višanje stopnje stresa.

Raziskava je skratka pokazala, da prav naštete osebnostno naravnane variable najbolje napovejo, kako bo posameznik prenesel in prenašal čustvene pretrese, kot so ločitve in ljubezenski razhodi. Kot ključne faktorje, na katerih gre tudi osebnostno delati, pa so prepoznali: samozavest, dobra samopodoba, visoko izraženo sočutje do sebe, pa tudi nekatere druge 'motilce', kot so morebitna depresivnost, stopnja izražene posesivnosti v odnosih in dolžina trajanja ljubezenskega razmerja. Izmed vseh naštetih pa je po pomembnosti najbolj izstopala prav stopnja sočutja do sebe, zato so ta dejavnik označili kot najpomembnejši marker v procesu prebolevanja.

Sklep (in v njem skrit namig) bi skratka bil:

• z razvijanjem empatije in sočutja do sebe bi ljudje veliko bolje prenašali strese romantičnih razhodov.

Poznaš koga, ki prav te dni nadvse težko prenaša lom zadnjega ljubezenskega razmerja? V branje mu priporoči ta prispevekk ;)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ