To je zgodba ti bo povrnila vso vero v ljubezen. ❤️
Nikoli ne bi mogla biti "hvaležna" za pandemijo, ki je povzročila takšno uničenje. Ampak to zaprtje države, četudi je bilo strašansko težko, nama je omogočilo, da sva obnovila najino vez kot par.
Marca se je po 14-ih letih skupnega življenja zdelo, da je najinega zakona konec.
Še pred nekaj meseci sem se pripravljala, kako bom svojima dvema malima otrokoma povedala, da sva z njunim očetom prišla do konca skupne poti.
Nato pa sta se nepričakovano zgodila pandemija koronavirusa in zaprtje dežave. Šest mesecev kasneje je moj zakon trdnejši kot kdajkoli in verjamem, da ga je rešil prav Covid-19.
Če lahko verjamemo najnovejšim časopisnim naslovom o povečanem številu spletnih iskanj o ločitvah, smo na prelomu masovne "po-karantenske" ločitve. Očitno nas je ogromno preprosto toleriralo svoje partnerje do preklica zaprtja države in se pripravljalo na novo življenje po karanteni – brez njih.
Na začetku leta sva se z možem Markom pripravljala na to, da bova postala del statistike.
V resnici ni šlo za to, da se nisva nahajala na isti točki. Ne, nahajala sva se na različnih planetih – on je bil zadovoljen z najinim življenjem, takšnim, kot je bilo, medtem ko sem si sama zmeraj želela več.
Do vsega sva imela različen pristop, od pomembnih stvari, kot sta starševstvo in spopadanje s financami, do bolj površnih zadev, kot sta čiščenje stanovanja in pripravljanje večerje.
Čutila sem, kako me življenje bremeni in v meni se je začela nabirati zamera do Marka, ker mi stvari ni olajšal (kot sem to takrat videla). Vedno bolj sva se oddaljevala in se ves čas prepirala. Prav tako se mi je poslabšala moja večletna depresija, kar je do neke mere morda vplivalo na moja stališča, ubogi mož pa je moral prenašati vse te moje vsakdanje borbe z njo.
Ko so oznanili zaprtje države, povrh vsega pa so še Marka v službi dali na čakanje, sem z gotovostjo čutila, da bo to konec in da bova iz te pandemije prišla kot samska starša.
Ni težko videti, zakaj bi vseprisoten strah pred Covid-19 in prisiljeno zaprtje države lahko katerokoli razmerje potisnilo na rob – še toliko bolj zaradi krmarjenja po minskem polju domačega šolanja enega ali več otrok.
Za par, kot dva Mark in jaz, ki sva že prej imela različne pristope pri starševstvu, bi bila preizkušnja gotovo preveč zahtevna.
Pa ni bila.
Naj razjasnim nekaj: šolanje na domu vsekakor ni bilo enostavno; občasno je bilo pravo mučenje. Če nisva najinih fantkov (5 in 7 let) vlekla do mize, da napišeta svojo nalogo, pa sva jih vlekla ven na sprehod, da sva "spravila noter" tisto uro telovadbe.
Najini dnevi so bili kar naenkrat poenostavljeni. Prioriteta številka ena: opravi vse naloge tisti dan. Prioriteta številka dve: telovadi in se nadihaj svežega zraka. Pravzaprav sta bila v dnevu pomembna samo ta dva cilja in nič drugega.
Seveda so bile tudi druge stvari, kot so čakanje do polnoči, da prideš na vrsto za naročilo dostave iz spletne trgovine.
A vendar sva bila odločna, da bova prav vsak dan izpolnila ta najina dva ključna cilja. Šolsko delo sva si razdelila enakopravno. Običajno sem jaz vzela bolj teoretične predmete, kot so matematika, fiziko in jezik, medtem ko je Mark učil zgodovino, likovno in geografijo. In šlo nama je dobro, zelo dobro. Na začetku dneva sva naredila seznam in mu sledila.
Sram me je priznati, kako presenečena sem bila nad Markovo predanostjo poučevanju. To me je postavilo na realna tla, saj sem spoznala, da sta se otroka nanj dejansko bolje odzivala.
Z ožanjem našega sveta je prišlo tudi nižanje mojih pričakovanj v življenju, vključno z Markom, in to na dober način. Jasno je postalo, kaj je resnično pomembno.
Nesoglasja glede opravil in denarja so naenkrat postala nepomembna. Bili smo zdravi in skupaj, varni v našem majhnem družinskem kokonu – mi štirje proti svetu. Prav tako sem ugotovila, da je moja depresija nekako izginila, saj sem čutila manj pritiska, da se moram vsak dan obnašati tako, da bi se počutila zaželeno.
Po dolgem času sem spet videla tistega starega Marka, ki me je opomnil, kaj sem v resnici od nekdaj cenila in ljubila pri njem. Če sem ga nekoč obsojala, da stvari jemlje premalo resno in je preveč otročji, smo zdaj vsi uživali v teh preprostejših trenutkih zabave, ki nam jih je redno nudil.
Spoznala sem, kako resna sem postala v zadnjem času in Mark me je opomnil na to, kako pomembno je, da se včasih preprosto prepustimo igri, smo prisotni v trenutku, namesto da nas ves čas skrbi za prihodnost.
Vsak dan bolj sem opažala, kako hvaležna sem za to, da so ga v službi dali na čakanje in je bil z mano, da mi je pomagal pri šolanju doma. Ne vem, kako bi sicer to speljala brez njega.
Pandemija je uničila ogromno razmerij in vzela veliko preveč življenj; zaprtje države je bila prelomnica za mnoge pare in razumem tudi, zakaj.
A vendar naju ni ločila, kot sem mislila, da bo.
In če se kdaj ponovno znajdeva v takšni situaciji, sem z gotovostjo prepričana, da se bova z njo spopadla tako dobro, kot prej. Če ne bolje.
Ne morem biti "hvaležna" za pandemijo, ki je povzročila takšno uničenje, in pravzaprav še zmeraj nismo rešeni. Ampak Covid-19 mi je rešil zakon in čeprav je bilo izjemno težko, sem hvaležna za čas, ki nama je bil dan, da sva obnovila najino vez, ki jo imava kot par.
Zdi se mi, da sva močnejša, kot sva mislila, da sva, in to globoko v sebi – tam, kjer največ šteje.
Po zapisu Sarah Bones
){kind=link}