"Ko sem prevarala svojega fanta, sem spoznala, da za to nisem sama kriva, in TO je razlog ..."

15. 1. 2022
"Ko sem prevarala svojega fanta, sem spoznala, da za to nisem sama kriva, in TO je razlog ..." (foto: Profimedia)
Profimedia

"Še preden s sovražnostjo preberete ta zapis, želim, da veste, da nisem prešuštnica. To nisem jaz."

"Razšla sva se, ker se je poljubljala z nekom drugim," bi bil odgovor mojega bivšega, če bi ga vprašali, kako se je najina popolna zveza spremenila v to, da več nikoli ne bova skupaj.

To je bil v grobem res razlog, zakaj sem se pri 31-ih preselila iz Marvinovega* stanovanja nazaj v hišo mojih staršev. No, v resnici pa je bilo to, da sem s poljubom drugega tipa prevarala svojega partnerja, le pika na i vsem najinim težavam, ki sem jih zaznala že kmalu po tem, ko sva začela hoditi.

Še preden s sovražnostjo preberete ta zapis, ker je recimo tudi vam nekdo zlomil srce s tem, ko vas je prevaral (vem, kako je, tudi meni se je to zgodilo že ničkolikokrat), želim, da veste, da nisem prešuštnica. To nisem jaz.

Teh besed sploh ne morem izreči:

Prešuštnica. Varala. Sem prešuštnica.

Preden se mi je to zgodilo, sem bila prepričana, da so prešuštniki zmeraj hladni, brezsrčni in grozni ljudje, a zdaj razumem, zakaj ljudje varajo. Varanje ni črno-belo. Možno je, da sta za varanje odgovorni dve osebi in da le-to ni vedno enostransko.

Medtem ko z vsem svojim srcem verjamem v to, da če razmišljaš o varanju, je bolje, da zvezo končaš, včasih stvari niso tako preproste. Velikokrat sem že skušala oditi, pa sem se zmeraj počutila ujeto.

Tega ne pišem zato, da bi opravičila svoje vedenje, ker kar je narejeno, je narejeno. Prevzemam odgovornost za vsa svoja dejanja in vse, kar lahko naredim, je, da se iz tega nekaj naučim. Ne verjamem več v to, da če varaš enkrat, boš to storil še večkrat. Nikoli več namreč ne bi želela nekoga, ki sem ga imela rada – ali pa sebe – postaviti v takšno situacijo.

V zvezi z Marvinom sem se veliko krat počutila čustveno prevarano. Ko gledam nazaj, so bili ti trenutki popolne priložnosti, da stvari končava.

Kot je bil na primer trenutek, ko mi je povedal, da preden sva začela hoditi, je imel nekaj z dekletom, s katerim skupaj dela. On je zadevo končal, ona pa tega ni tako dobro prenesla. Vsakič, ko je ostal dlje v službi, je delček strahu razjedal mojo notranjost. Večino noči nisem mogla spati, saj me je skrbelo, da me vara, in še danes ne vem, če me je res ali ne.

Ali pa, ko je nekega dne eno uro po tem, ko sem se s prijatelji odpravila na en dogodek, skušal z menoj končati zvezo preko kratkega odstavka, ki se je končal z emojijem orla. Takrat sva bila skupaj devet mesecev in sva dosegla že vse mejnike najinega razmerja.

"Zaslužiš si bolje," je napisal in imel je prav. Res sem si zaslužila bolje.

A bila sem preveč osredotočena na razvozlavanje pomena orla, ki mi ga je poslal: mi je skušal povedati, da ima rad Ameriko? Želi svobodo? Ali pa je to bil plešasti orel in mi je želel povedati, da izgublja lase? Namesto, da bi na to reagirala, sem mu zagotovila, da sva v redu in naredila vse, kar sem lahko, da bi ga osrečila, pri čemer sem šele kasneje spoznala, da zlomljene osebe ne moreš popraviti.

Nato nama je dva meseca šlo na bolje, dokler nisem postala prešuštnica. Takrat sem se v zvezi počutila bolj osamljeno, kot sem se kadarkoli, ko sem bila še samska. Po več dni se nisva ne slišala, ne dopisovala. Ko pa sva se pogovarjala, je bil najin pogovor sestavljen iz kratkih stavkov.

Nekje v tistem času sem ves čas videvala Roka*, tipa, s katerim sem obiskovala srednjo šolo in ki se mi je zmeraj zdel lušten, a je zmeraj hodil z mojimi prijateljicami. Kmalu sem se z njim pogovarjala več, kot sem se kadarkoli s svojim fantom, s katerim sva skupaj živela.

Zmeraj, ko se je njegova neshranjena številka pojavila na mojem mobitelu, se mi je čez obraz narisal nasmeh. Spraševal me je, kakšen je moj dan in kaj počnem – vprašanja, ki mi jih je moj fant prenehal postavljati mesece nazaj.

Zato sem, ko me je Rok nekega večera vprašal, če bi šla na pijačo, privolila. Zdelo se mi je popolnoma neškodljivo, saj sva bila le prijatelja. A tri vodke s sodo kasneje me je poljubil in poljub sem mu vrnila, in to zgolj zato, ker me je vprašal, kakšen je bil moj dan.

Vedela sem, da se moram z Marvinom takoj raziti. Naslednji dan bi morala iti na poroko njegovega najboljšega prijatelja in tega mu nisem želela pokvariti. Zato sem se odločila, da mu bom priznala in končala razmerje nekaj dni kasneje, ko se vrneva.

Občutek krivde me je ubijal. Nisem mogla verjeti, kaj sem naredila. "Poljubljala sem se z Rokom," sem napisala svoji najboljši prijateljici iz srednje šole. Poznala ga je, vedela pa je tudi, kako nesrečna sem z Marvinom. "Poljubljala si se z nekom drugim. Moraš povedati Marvinu," mi je naslednje jutro odpisala.

No, zgodila se je najbolj čudna stvar. Naenkrat se je Marvin iz namrgodenega fanta, s katerim se nikoli nisem pogovarjala, spremenil v entuziastičnega najboljšega prijatelja, v katerega sem se zaljubila. Ponovno sva bila midva, skupaj delala načrte in se medsebojno podpirala v vsem.

Kaj sem naredila?

Prvič, odkrat sva se skupaj vselila, je prišel domov ob pravem času za večerjo. Jedla sva juho s cmočki in gledala serijo, ko mi je povedal tisto, kar sem mu želela povedati tudi sama še isto sekundo, ko se je zgodilo:

"Vem, da si se poljubljala z nekom drugim."

Izkazalo se je, da je videl predogled sporočila na zaslonu mojega telefona takoj, ko sem ga prejela od prijateljice.

Naj preidem k bistvu tega zapisa: čeprav varanje ni v redu, zmeraj obstajata dve strani. Stran, ko prešuštnik zamoči v trenutku, in druga stran, ko se prešuštnik počuti prevaranega in ujetega od prvega trenutka v razmerju, a zaradi strahu glede tega nič ne naredi.

Zdi se mi nepravično, da moji dve leti, preživeti v razmerju, vsa ljubezen in podpora, ki sem ju namenila Marvinu, premišljena darila, doma narejeni kostumi za pare, zajtrki v postelji, pripravljena kosila za v službo in gurmanske večerje – polno posvečanje nekomu, ki me je le redko postavil na prvo mesto, ne pomenijo nič, ker sem vrnila poljub tujcu, on pa (vsaj kolikor vem) tega ni naredil.

Še večja lekcija zame pa je bila (poleg tega, da če razmišljaš o varanju, je čas, da razmerje končaš), da nikoli ne bi smela ostati v slabem razmerju, ker sem se ga bala končati. Vsakič, ko je bilo jasno, da več ne bo šlo naprej, sem se potrudila, da je najina zveza trajala še naprej, ker me je bilo strah. Bilo me je strah biti sama pri svojih 30-ih. In to je bil eden izmed razlogov, zakaj je bilo najino razmerje tako slabo. Nanj nisem bila pripravljena – od trenutka, ko sem ga vprašala, "Pri čem sva?", do zadnje sekunde, ko sem se izselila iz najinega stanovanja.

Zdaj vem, kako nekoristno je ostati v razmerju zgolj zaradi tega, da ne bi bili sami. Takšno razmerje ni zdravo. Šele takrat, ko najdeš udobje v samo svoji družbi in samoti, kot je to uspelo meni v preteklih desetih mesecih, si resnično pripravljen biti v razmerju.

Razmerju, ki ga nujno ne potrebuješ, ne meri tvoje vrednosti in brez katerega lahko brez težav živiš. Razmerju, v katerem oba prispevata svoj del in osrečujeta drug drugega.

In, kar je najbolj pomembno, v takšnem razmerju čutiš mir.

Večino časa, ki sem ga preživela z Marvinom, sem bila tesnobna, nemirnega srca, brez sape in prestrašena, da se bo končalo. In ko se je to naposled le zgodilo (na način, na katerega si sicer nisem želela, a ga moram sprejeti), sem prvič v dveh letih občutila mir.

Če se je tvoje razmerje končalo, ker si partnerja prevaral/-a, ne krivi sebe; najverjetneje je za to obstajal razlog. In čeprav preteklosti ne moreš izbrisati, lahko v svojo prihodnost poneseš svoje lekcije in s pomočjo njih zrasteš.

Po predlogi Gabi Conti

*Imena oseb so spremenjena.

Preberi še: Karin Škufca po NEPRIČAKOVANI ločitivi objavila srce parajoč zapis

Priporočamo tudi: TEH 5 pravil je KLJUČNIH za vajino SREČNO razmerje (pravijo strokovnjaki)

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"