"En dan sem bila stara jaz in odpirajo se mi seveda vprašanja, kaj sedaj. Ali še iti? Kako pozabiti?"
"Stara [sva] 34, skupaj 13 let, majhni otroci. Zadnja leta [sva] seveda rahlo pozabila na naju, jaz sem pozabila nase, [ostajam doma, op. a.]. Mož je sicer dober človek in oče, tudi najin odnos [je] v osnovi dober. Tako je dan enak dnevu ... Moža prosim za pozornost, sam ima težave z izražanjem čustev, kar me je vedno motilo. Ni mož akcije, ne prevzema iniciative, vse je na meni. Jaz pa sem vedno bolj utrujena. Prosim za pozornost, prosim za seks. Težava ni v zanemarjenosti ali videzu, ampak on enostavno ne rabi 'toliko'.
Je srečen in pomirjen v tem življenju. Jaz sem njegovo nasprotje. Moram biti v gibanju, rada kam grem, rada imam izzive in vlečem vso našo kočijo naprej. In potem ... Slučajno srečam starega kolega [izmenjava si nekaj besed, op. a.], pristaneva na enem projektu za našo hišo. Po drugem srečanju si nisva več mogla pomagati in sem prevarala. Karakterno sva si zelo podobna, v tistem enem seksu so bile združene vse moje želje preteklih let. Doživela sem, da nekdo želi isto. Da nisem jaz čudna. Da obstajajo ljudje, ki me lahko zadovoljijo ...
En dan sem bila stara jaz in odpirajo se mi seveda vprašanja, kaj sedaj. Ali še iti? Kako pozabiti? Možu trenutno iskreno ne mislim povedati. Je moja krivda, napaka ... Nekako mi po eni strani ni žal. Vendar, kako naprej? Ko veš, da obstaja nekdo bolj kompatibilen? Ne govorim nujno o njem, ampak ali je to dovolj za življenje, recimo stabilno življenjsko okolje ... Ali bom čez 10 let nesrečna, povprečno srečna ali ločena in mi bo žal, da se nisem že prej?
Mož je tak človek, ki se ne bo spremenil, to vem. Problem pri vsem je, da ne bi sicer rekla, da sem v nesrečnem zakonu. Tudi seks je reden. Pogrešam samo pobudo pri vsem. Tudi tale prevara je bila povezana samo s seksom ... Nobenih čustev. Samo tisto, kar pogrešam v svojem [zakonu, op. a.], v bistvu. Takšnega seksa z možem ne morem imeti. Zato pa me enostavno zanima, ali je še komu to tako bistven del življenja, da bi šel z partnerjem narazen. [Zavedam pa, op. a.] se, kako se to bere ... Verjetno grozno. Jaz pa do tega sploh nimam čustvenega pristopa.
Namreč, z možem sem zelo odkrita (razen, seveda, tega varanja). Praktično ni stvari, o kateri ne bi govorila, tudi najglobje, torej pogovor ni problem. Problem je, da ve, kaj si želim, ampak mi ne more (ali želi) ustreči. Gre torej za določeno mero nekompatibilnosti (kot je seks, ki je meni zelo pomemben) in nezmožnost [se] spremeniti. V bistvu moža ne želim spreminjati, ker je drugače super človek, bi pa si želela, da si želi isto kot jaz – česar pa ne morem izsiliti, saj bi potem imela občutek, da nekaj dela samo zaradi mene. Me pa stvar vedno bolj moti in sprašujem se, ali me bo motila do te mere, da bom sčasoma zato a) popolnoma nesrečna b) lahko pozabila in živela brez neke zadovoljitve naprej c) čez 15 let ločena in se tolkla po glavi, zakaj se nisem že prej."
Zapis je bil objavljen na portalu med.over.net
