Če bi vsak zakonski terapevt dobil cent vsakič, ko je v svoji ordinaciji zaslišal stavek: “Nisem je/ga hotel/a prevarati. Kar zgodilo se je!” ...
Kot, da ljudje zjutraj vstanejo, gredo po opravkih, se brigajo zase ... in potem pa se naenkrat znajdejo sredi vročega seksa v bližnjem motelu - preznojeni, goli in na pol blazni od strasti v sopihajočem duetu z bolj ali manj bežnim znancem ... Ups, kako pa se je to zgodilo?
No, ne verjamemo!
Avanture se v nasprotju s precej razširjenim mitom še zdaleč ne dogajajo spontano, temveč nasprotno: zahtevajo planiranje do najmanjših podrobnosti in so posledica niza številnih odločitev.
Izgovor št. 1:
Spontanost
Dejanski akt prevare je pogosto pogojen s predhodnimi odločitvami o:
- večerji s sodelavcem,
- srečanju z bivšim partnerjem
- pijački s privlačnim sosedom
- vse bolj osebnem dopisovanju z nekdanjo simpatijo ...
... potem pa beseda da besedo, ozračje 'naenkrat' postane vse bolj osebno ... in, oh, kako zaleže, da lahko odkrito pojamrata drug drugemu o tem, kako ‘doma’ ni vse idealno, in že pod površjem vzbrbota vzajemno ponujanje podpore, empatije ...
In ko se zgodi, se potem rado sliši: ‘Samo z nekom sem se hotela pogovoriti.’ ali pa: ‘Potreboval sem mnenje predstavnika nasprotnega spola ...’, pa vendar bodo tudi tisti brez diplome iz psihologije, hitro uvideli, da so v resnici med vrsticami povsem jasno sporočali: “Nisem srečno poročen/a. Si za flirt?”
Izgovor, da njihovi nameni niso bili že v osnovi ‘slabi’, v resnici stoji na precej trhlih nogah, kaj ne?
Izgovor št. 2:
Alkoholne meglice
In potem je tu še alkohol, zaradi katerega tako rade odpovejo še zadnje notranje zavore.
In čeprav drži, da veliko ljudi pod vplivom alkohola sprejme veliko slabih odločitev, pa se le redko dogaja, da bi se nam hektolitri alkoholne pijače po grlu zlivali kar brez naše privolitve. To pa seveda pomeni, da je odločitev, da človek spije kozarček alkoholne pijače, vendarle njegova. In odločitev, da poseže po drugem, prav tako ...
Izgovor št. 3:
Če bi bilo doma vse v redu ...
Tudi to je pogost izgovor tistih, ki varajo. Konec koncev, če bi bilo doma vse tako super in prav, jim gotovo ne bi bilo treba sreče iskati drugje, ne? Življenje pa je tako kratko ...
No, v resnici vsi ljudje v istih okoliščinah še zdaleč ne reagirajo enako.
Naj se zdi še tako neverjetno, vendar ni malo takšnih, ki jih partner že leta spolno zavrača, pa ga vseeno nočejo prevarati, čeprav bi za to imeli ničkoliko priložnost. Na drugi strani pa jih je kar nekaj tudi takšnih, ki bodo to storili vsakič, ko jim že kakšna malenkost ni po volji - naj gre za povsem življenjsko plačevanje položnic, trenutno slabo voljo partnerja ali le nedolžen prepir okoli izbire kraja naslednjega skupnega letovanja. Za te (težko bi jim rekli drugače kot) slabiče so očitno že običajne življenjske situacije ‘prehuda frustracija’, da bi 'zdržali' ...
Naj zato na tem mestu povemo enkrat za vselej: Ne varamo zaradi nesrečnega zakona ali slabega partnerstva, ampak varamo, ker takšni smo - torej nezvesti kot partnerji.
Izvorni problem:
Nisem vedel/a!
No, resnici na ljubo je potrebno priznati tudi, da ljudje, ki v svoje opravičilo povzemajo kateregakoli od naštetih izgovorov, v ta tudi resnično verjamejo. Pa vendar jih to na koncu ne odvezuje odgovornosti za gorje, ki ga s svojimi dejanji povzročijo drugim. Saj, tako kot se avanture ne zgodijo kar same od sebe, tako se samo od sebe ne zaceli tudi zaradi njihovih dejanj zlomljeno srce.
Prelomna točka:
Odločitev slehernega
Velja, da se bo – slej ko prej – moral prav vsak posameznik soočiti sam s sabo in sprejeti osebno odgovornost za odločitve, ki jih v življenju sprejema, še posebno, kadar posledice njihovih dejanj prizadenejo druge in s tem posledično tudi njih same.
In ko se enkrat zgodi tisto - nepopravljivo, si bodo mnogi med njimi zaman želeli, da bi lahko čas zavrteli nazaj in reagirali drugače, a takrat njihov izgovor, da ‘niso vedeli’, ne bo prav nič več zalegel!
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
