Kako (znova) zaživeti po koncu zveze?

Se tudi vi počutite zmedeni? Je občutek posledica prekinitve razmerja? Imate potrebo po nečem novem, po tem, da bi storili nekaj nenavadnega? Ste nemirni in radovedni, kaj vam bo prinesla prihodnost?

Če ste na vsaj eno vprašanje odgovorili pritrdilno, preberite, kako se s temi občutki soočajo tridesetletnice Barbara Manja in Nataša, ki so nam zaupale, kako so se zmogle ponovno odpreti življenju.

Prekinitev razmerij oz. ločitev je vse več. Nekatere tridesetletnice se v taki situaciji počutijo kot zmedene najstnice, druge pa vzamejo vse skupaj kot življenjski izziv. Dejstvo je, da se po prekinitvi razmerja vsak po svoje podamo skozi proces žalovanja.

V nadaljevanju prikazujemo proces prilagajanja na samsko življenje, v katerem lahko opredelimo štiri temeljne mejnike oz. pragove, ki jih je treba preskočiti, da bi se lahko znova odprli življenju in novemu razmerju.

Kako se torej tridesetletnice soočamo s pragovi prilagajanja na samsko življenje in vzpostavljanja odnosov do najbližjih, sodelavcev in znancev?

1. mejnik: Veliki nič – prag žalosti in osamljenosti

Nataša, 36 let, ekonomistka: “Najhujšo osamljenost v življenju sem doživela po prekinitvi petnajstletne zveze z moškim, s katerim sem nameravala dočakati starost. Najprej je bil šok! Občutek, da me bodo stene praznega stanovanja stisnile. Ven moram! Kam? S kom? Najtežje je bilo ob petkih. Me bo kdo poklical? In povem vam, je poklical!

Slavni čeveljci na dražbo: pričakujejo do 4,5 milijona evrov

Včasih sem pod tušem razmišljala, da bi raje ostala doma. Kaj naj se pogovarjam? Saj jih bom zamorila! A jih nisem, in to je bilo odlično! Vidim pa, da naokoli tava vse več samskih (beri: zelo osamljenih!) tridesetletnikov, štirideset-letnikov obeh spolov, ki se pojavijo v četrtek in petek, da si zagotovijo družbo čez vikend.”

Nasvet: Ljudje nas imajo radi zaradi naše ranljivosti, zato se:

ne zapirajte vase, ampak poiščite nasvet človeka, ki mu lahko zaupate;
ne zapirajte med štiri stene, ampak odidite v naravo, med ljudi;
potrudite za stike z znanci in prijatelji; čez čas vam bodo začeli vračati vabila;
zavedajte, da večina ljudi reagira sočutno in da boste prejeli več podpore, kot ste je pričakovali,
zavedajte, da imamo vsi ljudje težave, to ni sramota; narobe je, če od njih bežimo.

Žalost je čustvo, ki ga oseba čuti, ko oceni, da je nepovratno izgubila nekaj, kar ji je bilo zelo pomembno. Čustvo žalosti ima pozitivne funkcije in najbolj pomembna je ta, da se skozi proces žalovanja ta oseba razveže od izgubljene osebe in s tem pripravlja na novo povezovanje v prihodnosti. (dr. Zoran Milivojević, Formule ljubezni, Noemi, 2002, str. 102)

Manja, 32 let, novinarka: “Z mano je bilo podobno. Znašla sem se v popolnoma drugačnem svetu, kot sem ga bila vajena. Ampak v naključja ne verjamem več! Mislim tudi, da do sprememb v življenju pride, ko je človek nanje pripravljen! Pa vendar včasih še vedno pomislim: zakaj sem zdaj tu, kjer sem?!”

Barbara, 35 let, profesorica: “Po razvezi sem spoznavala vse več ljudi. To, da ne bi pritegnila pozornosti, je bila najmanjša težava. Nekatera vprašanja pa so me presenetila. ‘Koliko si stara? Imaš kaj otrok? Ne? To je dobro!’ Zakaj, hudiča, je to dobro? Kar vrglo me je, ko je tip nadaljeval: ‘Bodi vesela, da je tako. Lahko počneš, kar želiš. Kar predstavljaj si, da bi morala skrbeti za moža in otroke, kuhati …’ Ljudje moji, kaj je narobe s tem, da ima človek družino? Se je vsem popolnoma zmešalo ali kaj?”

2. mejnik: Sprememba dvojine v ednino – prag poguma in volje

Manja: “Na začetku mi je bilo pri druženju zoprno govoriti o sebi, vsi spomini so bili še v dvojini. Potrebovala sem dogodke, o katerih bi lahko nevtralno pripovedovala. Kot naročeno je prišlo vabilo prijateljice, ki me je povabila k sebi na počitnice. Ampak bolj ko se je bližal dan odhoda, bolj mi je razbijalo srce. Preskočila bom prvi prag iz dvojine v ednino! In sem ga. Dober občutek!”

Barbara: “Skok v ednino?! Se strinjam! Ko ga narediš, so stvari spet enostavne. Pa še kakšno prijetno presenečenje pride. Ko sem šla prvič na morje, je zvečer zazvonil mobilni telefon. Zaslišala sem glas moškega, ki sem ga poznala le na videz.

Klic me je presenetil, nisem bila pripravljena nanj, obenem pa me je razveselil. Zanimalo ga je, kdaj se vrnem. Po tem vprašanju sem se veselila vrnitve domov. Toda takrat še nisem zmogla sprejeti vabila, odklonila sem, in to ne enkrat. Verjetno sem slutila, da ne gre le za pijačko. Občutek ednine pa sem le pridobila!”

Nataša: “Hm, do tega še nisem prišla, vendar se strinjam, da je dobro razmišljati, kaj lahko narediš, in ne, da pasivno čakaš, kaj se bo zgodilo. Jaz sem bolj samotarski tip; berem knjige in na ta način premlevam dogodke.”

Nasvet: Potovanje v samostojni izvedbi je preizkus samostojnosti

Nikjer niste sami: na letališču, na plaži, povsod boste srečevali ljudi, s katerimi boste ustvarili stik.
Res je, včasih manjka sogovornik. Takrat počnite, kar vas v tistem trenutku najbolj veseli.
Zaupajte si, čeprav vas poplavlja občutek, da ste neskončno sami na svetu.
Dopovejte si, da zmorete, in bodite ponosni nase, ker zmorete.
Na samostojnih počitnicah boste dobili jasno ogledalo o samih sebi ravno zato, ker se boste novim znancem predstavljali, kdo ste. Še prijetno presenečeni boste sami nad seboj!

Največja razlika med moškim in žensko je v njunem soočanju s stresom. Moški se umaknejo v svoj svet, medtem ko ženske reagirajo čustveno. Moški se bolje počuti, če reši problem, ženska se počuti bolje, če o problemu lahko go vori dobrim in ljubečim prijateljem. (dr. John Gray, Moški so drugačni – ženske tudi, Gnosis, 1994, str. 19-20)

3. mejnik: Odnosi do najbližjih – prag umirjanja in odpiranja prihodnosti

Barbara: “Moja generacija se očitno vsevprek razhaja in ločuje. No, saj ne, da tega moji starši niso sprejeli, le njihovo skrb sem morala spraviti na sprejemljiv nivo. Nekajkrat sem jim dopovedovala, da se ne ločujejo oni, ampak jaz. In da sem dovolj zrela, da se bom izvlekla. Malce zaupanja vame jim ne bo škodilo, kajne?”

Manja: “Hja, zaupanje! S prijatelji sem se trudila preklapljati teme pogovora na nove dogodke. Parom, ki so se oddaljili od mene, sem morala dopovedati, da jim kot samska ženska ne pomenim grožnje in da želim, da bi se naše prijateljstvo nadaljevalo. Na trenutke sem bila kar malo užaljena zaradi njihovega odnosa do mene.”

Nataša: “Če prej ne, se v službi novica razve ob spremembi priimka. Jaz o svojih osebnih stvareh res ne razpravljam s komer koli. Moram reči, da so se sodelavci po večini odzvali sočutno in vzpodbudno, našla pa se je tudi kakšna zlobna duša, vendar je bila bolj izjema kot pravilo. Ko sprememba ni bila več trač novica, so se dnevi končno začeli umirjati.”

Nasvet: Obdržite moč, ohranite samostojnost in dostojanstvo

Ohranite samostojno odločanje. Vprašajte se, kaj želite, sprejmite od lo čitev. Tako boste lažje prenašali po zitivne in negativne posledice te odločitve.
O svojih težavah najbližjim poročajte, a ne godrnajte vsevprek. S tem boste ljudi odbili od sebe.
Na vprašanja vsiljivcev niste dolžni odgovarjati, to je vaše intimno življenje. Odgovor kljub vsemu vljudno zavrnite.

Ohranite dostojanstvo! Ta stavek mi je zelo pri srcu, kadar se zalotim, da ravnam kot mučenica ljubezni. Skoraj vedno mi pomaga, da se vrnem v središčni položaj samospoštovanja. Pišem ga na listke in jih lepim okrog sebe, da me spomnijo, kdo v resnici sem. (Barbara De Angelis, Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska, Založba MK, 1997, str. 68)

4. mejnik: Intimnost – prag odpiranja srca novemu partnerju

Manja: “Po ločitvi sploh nisem načrtovala novega razmerja. Dovolj mi je bilo, da sem šla ven in se sprostila. Počutila sem se kot punčka, ki začudeno opazuje moške okoli sebe in ji ni jasno, kaj pravzaprav želijo od nje. Zdi se mi, da je to tisti prag, ki ga ženska najtežje prestopi.”

Nataša: “Se strinjam. Ženske v primerjavi z moškimi dolgo pozabljamo telesno intimnost. Vonj po moškem se naseli v žensko dušo in v njej ostane še dolgo potem, ko je odšel iz našega življenja.”

Barbara: “Ja, ja, dokler lepega dne ne srečaš nekoga ... Spomnim se, kako me je spreletelo. Le opazoval me je, kadar koli sva se znašla v istem prostoru. Ob njegovih pogledih mi je postajalo vse bolj neprijetno, kot da me bo kar ‘požrl’. Prvič sem vabilo na pijačo sprejela iz čistega dolgčasa, ker preprosto nisem vedela, kaj bi sama s seboj. In bilo je prijetno! On pa, ja no, zmedel me je, ker me je le opazoval! Niti dotaknil se me ni.”

Nataša: “Nekam znano mi je to. Nove metode ali kaj? Mene je tip mesece opazoval, preden me je prvič povabil. Sploh nisem vedela, o čem naj govorim, v njegovi bližini sem preprosto otrpnila. Dogajala se je privlačnost med moškim in žensko, na katero še nisem bila pripravljena. Sprožil se mi je obrambni mehanizem – smeh! On pa je bil ves začuden … Spraševal me je, ali je kaj narobe, ha ha. Jaz pa spet v smeh, trapa.”

Barbara: “Popolnoma te razumem. Jaz sem bila po razvezi popolnoma okamenela. Ker je on to čutil, se je trudil, da ni prestopil meje, ki sem jo postavila. Če bi jo, bi jo najbrž ucvrla. Bilo se mi je prijetno družiti z njim, in to je zadoščalo. Dokler mi ni lepega dne postal zelo všeč in sem se na zmenkih začela obnašati zmedeno, zaradi mešanja občutkov strahu, bolečine, strasti in naklonjenosti. In na trenutke sem se morala tudi jaz prav neumno smehljati - nisem namreč vedela, kaj naj rečem in kako, predvsem kadar so bila njegova vprašanja neposredna.”

Manja: “Ja, zanimivo je, kako je človek po prekinitvi razmerja razdvojen: po eni strani želi, da ga ‘odnese’, da bi preteklost hitreje pozabil, po drugi strani pa se tega boji, ker je preveč prizadet, da bi lahko srce spet odprl ljudem. Mislim, da je vse skupaj zelo enostavno. Če je privlačnost močna, dvomi nenadoma izginejo, in ženska se odloči za intimnost.”

Barbara: “Takrat ko dvomi začasno izginejo! Meni se je zgodila taka kemija, da mesec dni nisem spala, ob vsakem klicu mi je razbijalo srce. Dopovedovala sem si, da je to le prehodno, da sploh nisem pripravljena na kakršno koli razmerje … Zaman! Ko sem se prvič vračala od njega, sem bila omamljena. Obrambni sistem se mi je podrl!”

Nataša: “Obrambni sistem? Ne pomaga! Mene je ves čas klical in vabil on. To sem potrebovala, ker sem želela tako dobiti zagotovilo, da mu je v resni ci mar zame in da me ne namerava prizadeti. Ravno ko se je ritem zmenkov ustalil in sem se mu začela odpirati ter je življenje spet postalo prepojeno z nedoločljivimi sanjami, se je zgodil popolnoma nepričakovan obrat. Ni se več javil.”

Manja: “Obrat je treba pričakovati, ker srečanje z ‘zdravilcem’ po končanem razmerju večinoma ne obeta dolgoročnih stikov. No, ne trdim, da ni možno, vendar ponavadi v takih trenutkih pritegnemo človeka, ki je popolnoma drugačen od vsega, kar smo do zdaj poznali. Drugačen način življenja, različen odnos do sveta, intenzivno osvajanje ženske. Pomaga nam – in odide. Globljih vzrokov raje ne iščem.”

Barbara: “Ampak to je otročje. Če se moški/ženska želi umakniti, je korektno pustiti vsaj prijateljski pozdrav. Meni je ‘zdravilec’ zelo pomagal, me oživil in mi vrnil nasmeh na obraz. In za vse mu bom za vedno hvaležna. Zanimivo pa je, da me še vedno opazuje …”

Nasvet: Samski človek vibrira drugače?

Ženske smo na intimnost pripravljene ob čustvih naklonjenosti. Želja moških po telesnem stiku je nedolžna, tako naj jo ženska tudi razume, vendar naj jo odkloni, če nanjo ni pripravljena.
Najtežje je ženski ločiti med dvorjenjem in zapeljevanjem. Tveganju se ni mogoče izogniti, dobro pa je, da se ga zavedamo.
Ženska naj se zaveda svojih potreb, če želi, da jih moški izpolni. Če je pripravljena na intimnost, se tudi ob prekinitvi razmerja ne bo počutila izkoriščena.
Trenutno je modno živeti samsko življenje in imeti več spolnih partnerjev brez obveznosti. Pozor: ženske čustva težko izklopimo.
Kemija ni naključna. Je rezultat silne notranje ‘lakote’. Ali je oseba pravi človek za nas, bomo ugotavljali kasneje, v obdobju negotovosti, in morda odkrili, da si želimo razmerje nadaljevati.

Po besedah dr. Zorana Milivojevića (Formule ljubezni, 2002, str. 16) ima ljubezen v sodobni kulturi paradoksalen položaj. Na eni strani tega paradoksa je dejstvo, da je ljubezen med moškim in žensko ena najvišjih vrednot, ki je povezana z osnovo naše civilizacije. Na drugi strani pa je skopo poznavanje fenomena ljubezni mistificiranje ljubezni. Meni tudi, da se ljubezen še vedno tradicionalno razume kot pojav, ki spada na področje poetskega, umetniškega in domišljije.

Epilog

Spet frfotamo lahkotno skozi mesto. Najtežji prag smo prestopile. Srca so se odprla življenju, veselimo se dneva, ki je pred nami, in dogodkov, ki naredijo življenje zanimivo. Ker zmoremo!

Napisala: Senja Požar

Priporočamo še: 5 najpogostejših razlogov za prepir s partnerjem