"Jaz pa imam vedno problem s tem. Ne vem niti, kakšen občutek je to."
"Stara sem 50+ /.../. Od vedno imam 'problem' z navezanostjo. Ljudje pravijo, da je normalno, celo zaželeno, da se človek na nekaj ali nekoga naveže. Da je to samoumevno. Jaz ne vem nič o tem. Ne vem niti, kakšen občutek je to. Ko mi je umrl oče, mi je bilo … vseeno. Ni prava beseda, nič posebnega nisem čutila. Enkrat sem se dobro zjokala, in to je bilo to.
Ko sta otroka zapustila skupni dom in šla na svoje, mi je bilo ok. Nič posebnega nisem čutila, nobene žalosti, nobenega občutka zapuščenosti.
Zdaj sta že odrasla, s svojima družinama, jaz pa se moram ves ta čas, kar živimo narazen, prav opomniti, da pokličem, da grem na obisk. Ker se to spodobi, ker je tako prav. Babica sem, prav je, da pridem kdaj na obisk, povabim na obisk, skratka obnašam se pričakovano, čeprav ob tem ne čutim … nič. Ne razveselim se obiskov, ni mi žal, ko odhajajo, ne sekiram se, če vidim, da komu ne gre po planu, ne jemljem si na dušo njihovih težav. Nanje gledam kot na odrasle samostojne ljudi, tako kot gledam na svoje znanke.
Prijateljic nimam, ne morem se navezat na nikogar. Partnerja imam, ampak ne živiva skupaj. Ne morem, nisem kompatibilna. Ne vem niti, če lahko temu, kar čutim … kar naj bi čutila do njega, rečem ljubezen. Prej navada. Že dolgo je del mojega življenja, ampak če ga več ne bi bilo ... hmmm … bi mi bilo hudo? Ne vem. Ko se mu kaj zgodi, zboli, izgubi službo, se jaz ne sekiram, ker vse te stvari po navadi predvidim že vnaprej, tako da jih vidim kot logično posledico njegovega obnašanja.
Tudi do svojih sorojencev nimam nekega posebnega občutka navezanosti, saj se še kot otroci nismo dosti družili skupaj. Jaz sem bila večinoma zase, hodila po svoje in me nikoli niso prav zanimale njihove poti.
Posledično tudi do nečakov in nečakinj nimam nekih občutkov navezanosti. Imam dom. Sama sem ga opremljala, sama odplačujem kredit, ampak če bi mi ga nekaj vzelo, npr. sedma sila, ne vem, če bi se pretirano sekirala zanj. Mesečna anuiteta je zame kot najemnina. Ker sem pred tem dolgo časa živela v najemu, tudi ta kredit jemljem tako. In tako kot sem najemniško stanovanje menjala za drugega, tako doživljam zdaj svoj trenutni dom. Ne morem reči, da sem navezana nanj. Pač točka vračanja je.
Skratka, od vedno sem taka, da mi stvari in ljudje pomenijo zelo malo, da ne rečem nič. Nekateri psihologi pravijo, da je to manjko, deficit, ki ga ima kar nekaj ljudi in ki ni ok, po drugi strani pa duhovni voditelji pravijo, da je ravno nenavezanost na zemeljske stvari tisto, kar človeka osvobaja /.../" je iskreno zapisala Slovenka, ki se poleg tega sprašuje še, če je edina, ki tako čuti.
Ne spreglej:
- Čustveno zreli ljudje v razmerju nikoli ne počnejo teh 3 stvari (razen tisti, ki so narcisistični)
- Čutiš, da te nekdo psihično izčrpava? Freud razkril način, kako ravnati s toksičnimi ljudmi
Odsotnost navezanosti, zlasti na pomembne druge osebe ali pomembne stvari, je lahko včasih povezana z nekaterimi psihološkimi stanji, vendar ne vedno.
1. Motnje navezanosti
Zgodnje življenjske izkušnje, zlasti v otroštvu, močno vplivajo na človekovo sposobnost oblikovanja zdrave navezanosti. Reaktivna motnja navezanosti (RAD) ali disinhibirana motnja socialne vključenosti (DSED) pri otrocih izhajata iz zanemarjanja ali nedosledne oskrbe in lahko v odrasli dobi privedeta do težav z navezanostjo, zaradi česar je težko oblikovati tesne vezi.
2. Izogibni stil navezanosti
Pri odraslih se izogibajoči stil navezanosti lahko kaže kot nelagodje zaradi bližine, čustvena distanca ali nagnjenost k temu, da bi druge držali na razdalji. To je pogosto posledica izkušenj iz otroštva, ko sta bili odvisnost ali ranljivost odvračani ali sta naleteli na negativne odzive.
3. Osebnostne motnje
Za nekatere osebnostne motnje, kot je shizoidna osebnostna motnja, sta značilna čustvena odmaknjenost in nezainteresiranost za odnose. Ti posamezniki se pogosto raje ukvarjajo z osamljenimi dejavnostmi in se lahko zdijo brezbrižni do čustev drugih.
4. Trauma ali čustvena stiska
Včasih lahko ljudje, ki so doživeli travmo, izgubo ali zapuščenost, razvijejo mehanizme spoprijemanja, ki odvračajo od navezanosti, da bi se zaščitili pred nadaljnjo bolečino. Lahko postanejo čustveno 'otopeli' ali oddaljeni ter se namerno ali podzavestno izogibajo tesnim vezem.
5. Eksistencialna ali filozofska prepričanja
V nekaterih primerih pa se ljudje oddaljijo od navezanosti zaradi osebnih prepričanj, na primer budistične ali stoiške filozofije, ki poudarjajo ločenost. To ne kaže nujno na psihološko težavo, temveč na izbiro, ki je usklajena z osebnimi vrednotami.
