"Začenjam se veseliti dnevov, ko se ne vidiva, saj imam takrat vsaj malo miru brez ..."
"Naj najprej povem, da ljubim svojo punco. Je dobra oseba in je imela v določenih situacijah nesrečo, a ko gre za pomoč in podporo drugim, ima resnično dobro srce. Ampak, hudiča, ne morem več živeti s to negativnostjo. Nič ji ni prav, in to 100 % časa. Na tej točki sploh ne vem, ali je preprosto rada nesrečna, ima Munchausnov sindrom, se rada pritožuje, želi pozornost ali ne vem, kaj, ampak spoznal sem že obolele z rakom v zadnjem stadiju, ki so bili bolj pozitivni od nje (ne pretiravam, delam v zdravstveni ustanovi), in to vpliva na moje dojemanje najinega razmerja.
Preberi še:
- "Zapletla sem se v afero, in to samo zato, ker je moj mož ..." (iskrena izpoved)
- "Spim z drugimi moškimi, a tega ne dojemam kot varanje, saj svojega partnerja ..." (iskren zapis Ljubljančanke)
Zmeraj ji je slabo. Ima celiakijo in alergijo na še nekaj živil, ampak kljub temu da ji je slabo ali jo boli trebuh, vedno hoče jesti le hitro hrano, vsak dan bi pico za kosilo in podobno sranje. Zmeraj je utrujena in vedno slabo spi, pa kljub temu ure in ure v postelji bulji v telefon ali pa gre pozno spat, ko ve, da se mora zjutraj zgodaj zbuditi. Zmeraj ima neko težavo v službi. Ni dneva, da se ne bi z nekom sprla ali pa jo nekdo nahruli ali pa mora popravljati napako od nekoga drugega ... ali pa si vse skupaj le izmišljuje, kar me niti ne bi presenetilo, saj le s težavo verjamem, da sranje, o katerem mi govori, ne bi pristalo na novicah, še posebej, ker se to dogaja na dnevni ravni.
Njena družina je grozna, mama jo spravlja v jok in jo pogosto žali. Starši ji ne bi priskočili na pomoč, pa če bi gorelo, kljub temu da so polni denarja. Brat niti slučajno ne bi zapustil svoje hiše, da bi ji prinesel njene ključe, ko jih pozabi doma, pa vendar svojo družino vsak dan kliče in se pogosto druži z njimi. Finančno ji ne gre dobro, moja mama pa nama nudi novo hišo, da bi v njej živela zastonj, pa se ne želi preseliti. Jaz bom to storil, ne bom plačeval najemnine, če mi ni treba.
Preprosto sem izčrpan od te konstantne negativnosti. Bojim se jo vprašati, kakšen je bil njen dan, saj temu vedno sledi podroben opis najhujšega fa*ing dneva, kar jih je kdorkoli imel v zgodovini človeštva. Ne mine dan, da se ne bi z nekom v službi sporekla, ali pa se počutila kot drek ali bila žalostna ali jezna ali besna, ker ji je nekdo, ki ga več nikoli ne bo videla, rekel nekaj, kar si je napačno interpretirala. Če kaj načrtujeva, ji bo 10 minut pred odhodom postalo slabo. Že večkrat (15+ krat) sem moral odpovedati druženje s prijatelji, ker je skoraj 'umrla', ko sem se urejal za ven. Zanimivo, da ona nikoli ne odpove svojih načrtov, ki jih ima s svojo družino.
Tako sem utrujen in frustriran, ker ko sva začela hoditi, ni bila takšna. Imela je resnične težave, ki sem ji jih pomagal rešiti, ampak zdaj se zdi, da zadnje leto skače iz slabe situacije v slabšo, ves čas, brez prestanka. Rad bi ji pomagal, rad bi videl, da poišče pomoč, ampak vsi terapevti/psihologi/psihiatri, ki jih je obiskovala, so grozni in nikoli ne naredi nobenega napredka, vsi njeni zdravniki pa kontantno prestavljajo njene termine.
Začenjam se veseliti dnevov, ko se ne vidiva, saj imam takrat vsaj malo miru brez konstantnega navala vsega groznega, ki se ji dogaja vsako minuto. Sliši se, kot da sem fa*ing grozna oseba, in verjetno tudi sem, ampak nekje sem to moral dati ven."
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem
