"Smejim se, a v sebi se počutim prazno ... Ne vem, kako dolgo lahko še tako nadaljujem" (izpoved Slovenke)

31. 3. 2024
"Smejim se, a v sebi se počutim prazno ... Ne vem, kako dolgo lahko še tako nadaljujem" (izpoved Slovenke) (foto: Profimedia)
Profimedia

"V bistvu se pretvarjam ... Naj nadaljujem z življenjem, kot je zdaj, bo bolje?"

"Torej, tisti, ki ste poročeni in ste se zaljubili v drugo osebo, kako nadaljujete s svojim trenutnim zakoncem? Moj zakonec je super oseba in odličen oče, vendar ne želim prizadeti njega in še posebej ne otrok, s tem, da ga zapustim. Bi pa želela, da imata vzor glede tega, kaj je pravi odnos, ki temelji na ljubezni. Oba še nikoli nisva bila z nikomer drugim, skupaj sva že 20 let.

Zelo težko je ostati, a še težje oditi, ko je med nama komaj kakšen problem. Zdaj pa se počutim zadušeno z njim, ni mi mar za intimnost in niti ne želim preživeti časa z njim.

Včasih se mu namenoma izogibam in je že naveličan mojega 'ne' za vsak intimen čas. Hudo mi je zanj, a še slabše se počutim zase. Spoštujem ga in skrbim zanj, vendar v sebi ne najdem ljubezni do njega. Z moškim, v katerega sem se zaljubila, trenutno praktično nisva v stiku, zato sem še bolj zaskrbljena, ko pomislim, da sem zaradi te zaljubljenosti uničila čudovito povezavo z možem.

Preživljamo družinski čas skupaj, saj imava skupaj otroke in jaz se smejim in igram z njimi, a v sebi se počutim prazno, v bistvu se pretvarjam. Ne vem, kako dolgo lahko še tako nadaljujem, minilo je 2 leti v tem istem kaosu, čeprav se je intenzivnost zmanjšala, je nekaj dni še vedno izjemno težkih. Poskušam poskrbeti zase in se poskušam imeti rada, vendar se še vedno zdi lažno in prisiljeno. Naj nadaljujem z življenjem, kot je zdaj, bo bolje?" se je po pomoč na forum obrnila obupana Slovenka.

Ne spreglej:

Preberi, kaj so ji svetovali nekateri člani:

- "Trikrat premisli, ali ti več pomenijo otroci in njihov oče, za katerega v 20 letih veze praviš, da nima napak, ali pa ti več pomeni trenutna zaljubljenost z nekom, ki ti je v bistvu neznanec. Da meni to narediš, vrnitve nazaj ni."

- "Ti živiš v nekih sanjah kot kakšna 12 letnica. Predlagam, da se spustiš na realna tla, razmisliš s trezno glavo in se odločiš. Potem pa pri svoji odločitvi trdno vztrajaš in se ne obračaš več nazaj. Takrat bo bolje ... ali pa tudi ne."

- "Sama sem imela isti primer in sem odšla od moža in verjemi, niti za trenutek mi ni žal! Drugače bi pa trpela in sanjala vse življenje, kako sem izgubila veliko ljubezen. Pojdi, kajti čez par let ti bo neizmerno žal!"

- "Zaljubljenost vedno mine. Ne zavrzi tega, kar imaš. Bodi hvaležna."

- "Celo življenje sem bila romantik. Dokler nisem prišla do neke izkušnje. Zdaj menim tako - prva stvar pri odnosu je spoštovanje, zvestoba in prijateljstvo. Ljubezen se je premaknila precej nižje dol po spisku. Če imaš moža, ki te posluša, ceni, spoštuje, sodeluje s tabo, ne vem, zakaj bi menjala za neko strast, ki bo minila. Na koncu pa sama veš, kako in kaj. Odločitev je tvoja, posledice so tvoje."

Nato pa se je oglasila še ženska s podobno zgodbo, ki ji je dala malce konkretnejši nasvet.

"Sem poročena podobno kot ti, par let več. Praviš, da si zaljubljena. Koliko veš o tem moškem? S svojim možem si preživela 20 let, kar je OGROMNO. Logično, da se ti zdi tisti drugi idealni, ampak to je ILUZIJA. Koliko ga poznaš? Jaz sem se tudi zaljubila, da sem bila v nekem obdobju v fazi, da bi vse pustila in šla. Šlo je za zelo močno strast do tistega moškega, idealizirala sem ga, zame je bil bog. Vsakemu se lahko to zgodi, ni pa lahko, bolj je pomembno, kaj naredimo v takih momentih. Jaz sem bila toliko pametna, da nisem šla v afero, ampak sem se toliko skulirala, da sem tistega moškega videla takega, kot je. Da sem sebi dala čas, da ga opazujem, si ustvarim mnenje. Zaljubljenost mine po pol leta, takrat vidimo realno. In to kar sem videla, ko je iluzija začela padati, me ni prepričalo. V resnici s tistim moškim ne bi mogla živeti skupaj, na živce bi mi šel.

Z možem pa sva skupaj 25 let in dobro shajava, podobna sva si. Meni je bila ta izkušnja po eni strani zelo težka, ker se mi je to prvič zgodilo, nisem po naravi spogledljiva, in čeprav sem moškim všeč, nikoli nisem iskala izziva v varanju, spogledovanju. Po drugi strani pa sva se z možem sedaj še bolj povezala. In v eno sem prepričana, z njim se želim postarati. Tako rada kot ga imam sedaj, ga verjetno še nikoli nisem imela. Dobro razmisli avtorica, da ti ne bo žal. Predvsem pa vedi, vedno imamo izbiro. Jaz bi si z izbiro druge poti uničila življenje. Zate ne vem, moraš pri sebi razmisliti. Predvsem pa se dobro prepričaj, da je ta moški res pravi in ni iluzija. Počakaj, da zaljubljenost mine. Srečno," je zapisala.

Kasneje je še dodala: "Sta s tem drugim moškim kompatibilna, sta si podobna, živita podobno, imata podobne nazore, ga spoštuješ? Se vidiš z njim čez 20 let, ko bosta stara? Čez 20 let bo to edino štelo, ne strast, ampak kompatibilnost. Da ne boš pri 60-ih osamljeno razmišljala o svoji zablodi in gledala ostarele poročene pare, ki se za roko držijo. Praviš, da strasti ni. Strast se da ustvariti, po 45+ letu je še lepša, bolj intenzivna, poznamo svoje telo. Kakorkoli, bom zaključila, upam, da si pametna in znaš trezno presoditi, kaj bo prav in kaj ne. To so zelo pomembne prelomnice."

Kako bi ji pa ti svetovala?

Preberi še: "Bi morala ukrepati? Moja mama namreč terorizira nosečo ..." (zapis razkurjene Slovenke)

Te morda zanima tudi: "Začel me je zadovoljevati s tem nesprejemljivim dejanjem in zdaj je to moja najljubša predigra" (izpoved)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ