Z možem sva se odločila, da obletnico poročnega dne praznujeva v prestižni restavraciji, kjer sva si že dolgo želela jesti. Rezervirala sva mizo, oblekla nekaj elegantnega in si želela romantičnega večera. A že ob prihodu je bilo vse drugače, kot sva pričakovala.
Prostor je bil nabito poln in glasen, bolj podoben baru kot restavraciji. Glasba je bila preglasna, ljudje so kričali drug čez drugega in komaj sva se slišala. Kljub temu sva si rekla: nič hudega, to je najin dan. A potem se je začelo. Na pijačo sva čakala skoraj dvajset minut. Ko je končno prišla natakarica, naju ni niti pozdravila, niti se nasmehnila – samo hladno vprašala, kaj želiva naročiti.
Ko je hrana prispela, je bil možev steak premalo pečen, moje testenine pa so imele okus po nečem iz mikrovalovke. Vljudno sva omenila napako, a je le skomignila: "Kuhinja ima danes ogromno dela." Brez opravičila, brez ponujene rešitve. Upala sva, da bo vsaj preverila, če je zdaj vse v redu, a se ni več pojavila. Do konca večerje sva bila že pošteno razočarana in naveličana.
Morda vas zanima tudi:
- "Zavrnila sem mamo, ko se je želela preseliti k meni, zdaj pa je pred vrati pustila ..." (resnična izpoved)
- "Po smrti partnerja se je moje življenje za vedno spremenilo - spoznala sem, da ..." (iskrena izpoved)
Ko je prinesla račun – 250 evrov – me je skoraj zadelo. Za počasno strežbo, povprečno hrano in nič prijaznosti? Ne, tokrat ne. Odločila sem se, da napitnine ne bom pustila. Vem, da v takih restavracijah vsi pričakujejo velikodušne napitnine, a na neki točki je treba potegniti črto. Za spoštovanje se je treba potruditi vsaj malo.
Ko sem podpisala račun in ga pustila na mizi, je natakarica hitro pritekla ponj. Na obrazu sem takoj videla njeno jezo. Vstala sva, a preden sem lahko odšla, me je zagrabila za roko. Zasmejala se je in na ves glas rekla: "Ne skrbite, ljubica, s takimi škrticami imam opravka vsak dan."
Obnemela sem. Moj mož je vstal in ji rekel, naj me takoj spusti. Vsi v restavraciji so naju gledali. Počutila sem se izjemno ponižano. V avtu sem se tresla. Kasneje sem zgodbo povedala prijateljem – in mnenja so bila deljena. Nekateri so rekli, da sem imela prav: napitnina ni samoumevna, če je storitev slaba. Drugi so menili, da bi morala vseeno pustiti nekaj malega ali se pritožiti pri vodji, da ne bi izpadla "poceni".
A zame ni šlo za denar. Šlo je za odnos. Za to, da je nekdo prepričan, da mu napitnina pripada, ne glede na to, kako ravna s strankami. Ko je dobra postrežba, vedno pustim napitnino z nasmehom. Tokrat pa si je ni zaslužila. In če me ima zaradi tega za "škrtico", naj me ima. Raje to, kot da nagradim slabo vedenje."
Povzeto po Bright Side
