Matthew Allick, 42, je bil klinično mrtev 10 minut, preden se je vrnil v življenje. Zdaj deli svojo izkušnjo okrevanja po smrti.
“Ne spomnim se ničesar iz časa, ko sem bil mrtev,” je pojasnil. “A spomnim se trenutka, ko sem se prebudil iz kome – bilo je, kot da sem spal. Vse je bilo mirno. Počutil sem se, kot da sem imel miren spanec.” Oče dveh otrok ne sodi v tipično predstavo o izkušnji smrti. Pogosto pravijo, da ti življenje beži pred očmi, a on je občutil le mir.
Njegova nenadna smrt je bila šok, saj je bil Matthew iz Romforda vse življenje zdrav in v dobri kondiciji. Konec avgusta 2023, pri 40 letih, se je začel počutiti slabo – imel je težave z dihanjem in zatekanje nog. “Zatekle so, a naslednji dan splahnile, zato sem jih ignoriral,” je dejal. “Mislil sem, da je to posledica nočnih izmen v službi, ker se nisem dovolj gibal.”
Preberite še:
- "Umirajoča žena mi je zaupala svojo zadnjo željo ... in ne vem, kaj naj storim" (izpoved moškega o nezaslišani prošnji)
- Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (resnična pripoved)
A nato se je začel zadihati že pri preprostih opravilih. “Če sem prehitro vstal, sem imel občutek, kot da sem pravkar pretekel šprint.” Ker je redno hodil v telovadnico in se zdravo prehranjeval, je mislil, da bodo simptomi minili.
“Eno soboto v službi mi je prijatelj rekel: ‘Greva pogledat nov kavni aparat v nadstropju.’ Naredil sem korak in si mislil: ‘Ne morem po teh stopnicah.’” Takoj je prosil prijatelja, naj pokliče rešilca. “Nisem imel bolečin,” je dodal. “A vedel sem, da nekaj ni v redu.” Reševalci so prispeli v petih minutah in ugotovili, da ima neredno bitje srca. Rekli so, da verjetno ni nič resnega, a so ga vseeno odpeljali v bolnišnico Hammersmith.
Ko ga je zdravnik vprašal, da oceni bolečino od 1 do 10, je Matthew dejal: “Prej je bila nič, zdaj pa je enajst od desetih.” Ko mu zdravnik ni verjel, je rekel: “Zdaj je trinajst.” Nato je preprosto padel mrtev. Doživel je srčni zastoj zaradi pljučne embolije.
Zdravniki so uporabili defibrilator in mu izvajali tako agresivno masažo srca, da je dobil notranje krvavitve. Veljal je za klinično mrtvega, preden so ga oživili in spravili v komo. Slikanje je pokazalo krvne strdke “velikosti kriketne žogice” na srcu in pljučih, zato so opravili več posegov, da bi jih odstranili. Med drugim so uporabili kateter za “rezanje strdkov” in opravili več transfuzij krvi, za katere Matthew pravi, da so mu rešile življenje.
Družino so opozorili, da bo morda ob prebujanju možgansko mrtev – saj je bil njegov možgan dolgo brez kisika. A ko se je po treh dneh prebudil, je bil povsem priseben, imel je le spominske težave. Takrat je opisal občutek neverjetnega miru, kot da bi se nežno zbudil iz globokega spanca. Sprva se je ustrašil, da je paraliziran, ker ni mogel premikati telesa, a občutek v prstih na nogah in rokah se je počasi vračal.
Imel je tudi težave s spominom – težko si je zapomnil imena in celo pravilno prepoznal barve. “Brat mi je prinesel pomarančo, pa sem ga vprašal, kakšne barve je to.” Sčasoma pa je z njegovo pomočjo – ob recitiranju filmskih citatov – začel okrevat. Moral se je znova učiti sedeti, hoditi in celo nadzorovati uriniranje.
Ko je izvedel, da je imel srčni napad, je bil v šoku. “Ko sem to slišal, sem omedlel. Zdelo se mi je neresnično. Vprašal sem se: ‘Kako se je to lahko zgodilo meni?’ Bil sem mlad, nisem bil pretežak, nisem kadil, nisem pil. Zdravniki še danes ne vedo, zakaj se je zgodilo.”
Ker je preživel nekaj, kar preživi le okoli 5 % ljudi, so ga poimenovali “čudežni človek”.
Kasneje je izvedel, da so bile transfuzije ključne za njegovo preživetje, zato želi ozaveščati o pomenu darovanja krvi – še posebej med temnopoltimi darovalci, saj je ujemanje krvi po etnični pripadnosti lahko odločilno. “Brez transfuzij danes ne bi bil živ,” je poudaril.
Danes je “75 % nazaj v normalnem stanju”, čeprav ima dobre in slabe dni. Občasno še vedno občuti bolečine v prsih in otekanje nog, kar ga prestraši. “A zdravniki v Hammersmithu so mi rekli, naj vedno pridem, če me skrbi, in me bodo takoj pregledali.”
“Na dobre dni živim čisto običajno življenje. Nikoli ne bom povsem kot prej, ker bom do konca življenja jemal zdravila za redčenje krvi.” Hvaležen je svoji zaročenki, otrokom, družini in prijateljem, ki so mu stali ob strani. “Spomnim se, da so mi zdravniki rekli, da je v sobi preveč ljudi. Takrat sem res začutil, kako srečen sem, da sem živ.”
Povzeto po Metro.co.uk
Novo na Metroplay: Tomaž Mihelič: ”Prav vsi lahko pripomoremo k boljšemu svetu"