Ko je njena mama umirala za rakom, je izvedela, da je pravzaprav otrok iz zunajzakonske zveze, kar je povsem omajalo njeno doživljanje lastne identitete.
Zdaj je mama umrla, ona pa poskuša žalovati in hkrati živeti z vprašanji, na katera morda nikoli ne bo dobila odgovorov – in ne ve, kako naj se s tem spopade.
Pismo bralke:
"Moja mama je pred kratkim umrla za rakom. Ko je izvedela, da je bolezen neozdravljiva, sva skupaj šli na to, kar sva poimenovali "zadnja večerja". Veliko je govorila o svojem življenju, in uživala sem v njenih spominih. Vse dokler ni prišla do dela, kjer je govorila o tem, kako ji je žal, da nikoli ni bila s "pravo ljubeznijo svojega življenja", in sem izvedela, da je imela dolgoletno afero. Upala je, da bo ta odnos nekam peljal, vendar ji je moški na koncu povedal, da ne more zapustiti žene in otrok.
Bila sem v šoku in nisem vedela, kaj naj rečem – a ko mi je priznala, da sem v resnici otrok tega moškega, me je to tako pretreslo, da sem skoraj vstala in odšla. Edini razlog, da sem ostala, je bil ta, da sem vedela, da umira, in nisem mogla dopustiti, da bi bil tisti trenutek osredotočen na moje občutke. Očitno moški, ki sem ga vedno imela za očeta, ve vse in me je kljub temu sprejel. Kmalu po tem, ko je mama povedala, da je noseča, je drugi moški končal afero, moj oče pa je bil tako olajšan, da se je odločil, da me sprejme kot svojega otroka.
Preberite še:
- "Imamo super sosede, s katerimi se radi družimo - a problem je, da jaz vem nekaj, česar soseda ne ve ..." (izpoved Celjanke)
- "Imam 'sugar daddyja', da lahko preživljam sina" (žalostna izpoved obupane ženske)
Nimam nobene želje po tem, da bi poiskala svojega biološkega očeta, in trudim se, da bi svojega "očeta" še naprej obravnavala enako kot prej. A vse skupaj me zelo vznemirja in odpira ogromno vprašanj brez odgovorov. Imam morda polbrate ali polsestre? Sem podobna svojemu "pravemu" očetu? Edini osebi, ki sem ji to zaupala, je moj fant, ki se je samo zasmejal in rekel, da zdaj razume, zakaj nisem podobna svojim starejšim bratom. Meni to ni prav nič smešno, in želim si, da bi mi mama nikoli ničesar povedala."
Kaj ji svetujejo?
"Uboga ti – povsem razumljivo je, da te je ta novica močno pretresla. A jasno je, da si s človekom, ki ga imenuješ oče, skozi vsa ta leta razvila trden odnos, ki je bil, čeprav ni biološki, vseeno očetovski in resničen. Imela si srečno otroštvo do trenutka, ko si izvedela za to skrivnost, zato se ne boj spregovoriti s svojim očetom o tem, kako se počutiš – in kako se je morda on počutil skozi leta. Pogovor bo obema pomagal, saj je moral tudi on kdaj preživljati težke trenutke.
Verjetno imaš mešane občutke do mame in tega, kar si izvedela. Razumem, da meniš, da bi ti tega ne smela povedati, a v svoji stiski verjetno ni bila sposobna jasno razmišljati in sprejeti najboljše odločitve. Ni dvoma, da je tvoj fant skušal zadevo olajšati z nekaj humorja, a to je nekaj, kar potrebuje razumevanje in predelavo – ne pa, da se pometemo pod preprogo. Zdaj je resnica zunaj, zato bodi nežna do sebe, medtem ko postopoma predeluješ vse, kar si izvedela.
Ceni odnos z moškim, ki te je vzgajal – ne glede na genetiko je bil v vsakem pogledu tvoj oče. Tvoja žalost je še vedno sveža, in dober terapevt za žalovanje ti lahko pomaga razplesti vse zapletene občutke, ki jih zdaj doživljaš."
Povzeto po Metro.co.uk
