Odnos med starši in otroki ni vedno lahek. Marsikdo pozna tisti neprijeten občutek, ko do svojih staršev sicer čutijo veliko ljubezni, a jim vsako druženje z njimi popolnoma izpije energijo. Drobni komentarji, ki zbodejo pregloboko, pripombe, ki se tičejo drugačnega načina življenja ali vzgoje, komentarji na videz, izbiro partnerja, pa še bi lahko naštevali.
V mnogih družinah se ljubezen in toksični vzorci prepletajo tako tesno, da jih skorajda ne znamo več ločiti. Mnogi odrasli otroci se šele v svojem domu, ko vzpostavijo nove rutine in način življenja, zavedo, kako hrupni, kaotični in nezdravi so bili domovi, iz katerih izhajajo.
Morda vas zanima tudi:
- Najstnik brutalno iskreno: "Od mene je starejša več kot deset let in precej se obremenjujem s tem, ali ..."
- "Moja tašča je pričakovala, da sem njena brezplačna gospodinja, ni pa pričakovala, da bom ..." (resnična izpoved)
Prav to je pred kratkim opisala tudi ena od uporabnic foruma Reddit, ki jo odnos s starši počasi, a vedno intenzivneje spravlja ob živce.
To je njen zapis v celoti:
"S starši imam v osnovi dober odnos, seveda jim zamerim nekaj stvari, ampak nihče ni popoln. Zelo smo si blizu, pomagamo si, se obiskujemo. Pri osemnajstih sem se odselila od doma, zdaj imam 32 let, svoje stanovanje in svojo družino (moža in majhnega dojenčka).
Onadva živita, kot pač živita, jaz hvala bogu nisem več del tega. Ne ustreza mi njun način življenja, ves čas kopičita nepomembne stvari, celo življenje sta brez prebite pare, ampak če bi jima padlo z neba 50 centov, bi jih v isti sekundi spet zapravila za neko neumnost, s katero bi napolnila hišo, hladilnik ali klet.
Midva z možem sva po drugi strani kupila moderno stanovanje v novogradnji in ga uredila minimalistično – vsaka stvar ima svoje mesto in svojo funkcijo. Jasno, z dojenčkom ni vse ves čas na svojem mestu, ampak trudiva se, da je prostor čim bolj uporaben.
In potem … zadnje čase vsakič, ampak res vsakič, ko pridejo moji starši na obisk, to obžalujem. Imam ju rada, a ne morem pomagati. Komentarji letijo nonstop:
"Zakaj nimaš kartona mleka v shrambi? Aja, ker sta škrta." Enostavno ne razumeta, da ne bom kupila 20 tetrapakov in jih imela v shrambi, če je trgovina blizu. "Ta tepih je grd, kot da je star ali spran." "Zakaj
imaš koš za perilo v shrambi?" "Zakaj je stolov samo šest, a nimata obiskov" in tako dalje.
Da sploh ne govorim o komentarjih glede dojenčka: vse, kar delava po aktualnih smernicah, pospremita s komentarjem "tega prej nismo tako delali", "pusti ga brez plenice, naj se navadi" in tako dalje. Kadar odgovorim, sledi očitek: "Kaj si pa tako živčna, nič se ti ne sme reči." Onadva naj bi vedela bolje, ker sta pač starša. Ne razumem ... sta ljubosumna, ker sem pri njunih letih samostojna? Onadva sta ves čas živela s svojimi starši in so ju do konca nadzorovali."
Generacija, ki mora imeti prav
Uporabniki foruma so situacijo sprejeli z veliko mero razumevanja, saj imajo številni tudi sami podobne izkušnje.
"Iz lastnih izkušenj ti povem, da se nima smisla živcirati in da s prepirom ne boš ničesar rešila. Ta generacija je navajena, da ima vedno prav, mislijo, da jih cel svet enostavno mora spoštovati in ne razumejo povezave med vzrokom in posledico. Prva možnost je pravzaprav popolno ignoriranje, torej da se delaš, da jih ne slišiš, drugo pa je, da jih šokiraš in ostro vprašaš, kaj jih to briga," je napisal nekdo.
"Res je, oni so rasli s prepričanjem, da je treba poslušat avtoritete. Zdaj pa, ko so končno toliko stari, da bi bili sami lahko avtoriteta, so šokirani, ker je nam pač vseeno. In potem pridejo te nebuloze, da oni vedo najbolje," je dodal drugi uporabnik.
Kljub temu pa so nekateri vzeli starše v bran, češ da niso nujno z namenom toksični, ampak je tak način to, kar poznajo. "Če bi imel kdo iz moje generacije takšne komentarje, bi to vzel kot toksično. Zanje pa je to normalno. Ampak pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Zato se poskušajte večkrat družiti pri njih, da ti lahko na svojem teritoriju uživaš v miru."
Ko starši ne znajo spustiti vajeti
Družinska dinamika se ne preoblikuje sama od sebe. Ko odrasli otroci zgradijo svoj dom, svoje navade in svoje meje, se starši, ki so bili navajeni nadzorovati ali komentirati vsak korak, pogosto znajdejo pred izgubo moči. Včasih to izrazijo skozi skrite obtožbe, posmeh, pasivno agresijo ali nenehno opominjanje na to, kako so včasih nekaj počeli drugače.
Psihologi opozarjajo, da je to tipičen vzorec v družinah, kjer starši nikoli niso prestopili iz vloge avtoritete v vlogo podpore.
Komentiranje, kritiziranje in poniževanje je pogosto manj povezano z resnično skrbjo in bolj s strahom pred izgubo kontrole – ter z nepriznanim občutkom manjvrednosti.
V takih primerih pomaga:
- Mirno in večkrat postaviti mejo ("to je najin dom", "tako nama je všeč" "o tem odločava midva")
- Ne opravičevati vsake odločitve
- Uvesti krajše, bolj strukturirane obiske
- Po potrebi tudi omejiti druženje, če resno posegajo v starševstvo, partnerstvo ali duševno zdravje.
Najpomembnejše pa je to: vaš dom ni ogledalo, v katerem se morajo prepoznati vaši starši. Predvsem je prostor, v katerem morate dihati vi.
