"S fantom razmišljava, da bi živela skupaj, bodoča tašča pa mi je zdaj namignila ..." (izpoved zgrožene Celjanke)

"Kaj bi si vi mislili o tem oziroma kaj bi naredili?" sprašuje za pomoč dekle.

"Bodoča tašča bi mi kasirala najemnino," je nedavno razkrilo šokirano dekle. "S fantom sva skupaj dobro leto. Razmišljava, da bi živela skupaj. Jaz živim trenutno v garsonjeri, za katero plačujem 500 eur na mesec, plus stroški. On živi v 3-sobnem stanovanju, ki je od njegovih staršev. Plačuje samo stroške. Ima cimra, ki plačuje 300 eur na mesec za sobo in gre s 1. 7. ven. Sedaj je tašča namignila, da pričakuje teh 300 eur od mene, v kolikor se nameravam vseliti k fantu. Kaj bi si vi mislili o tem oz. kaj bi naredili? Stara sva 27 in 28," je še mlada Slovenka za pomoč prosila na priljubljenem forumu.

Kasneje pa je dodala: "/.../ Ne bi mogla rečt, da bi bila tašča tako revna, da bi ji sedaj teh 300 eur predstavljalo eksistenčni problem. Imajo hišo, eno stanovanje še za sestro od mojega, ki trenutno še študira, vikend na morju … Vse skupaj se mi zdi za malo. Fer bi se mi zdelo, če bi plačala vsak pol." A mnenja ostalih članov so si bila precej nasprotujoča - v nadaljevanju jih delimo le nekaj.

Nekateri so komentirali v prid 'bodoči snahi' ...

"Jaz bi jo črtala kot bodočo taščo," je zapisala ena izmed članic, drugi pa je malce provokativno vprašal: "Fant se je s cimrom tud žgal? Če ja, potem je res isto in plačaj teh 300 evrov. Če ni, potem imaš dodaten adut za pogajanje med nogam."

Oglasila se je tudi mama, ki razume stališče avtorice: "Odkrito povedano, imam stanovanje, ga oddajam, nekega dne bo not mogoče moj otrok, ampak da bi pa potencialnemu partnerju kasirala najemnino, se mi pa zdi izredno požrešno," je zapisala in dodala, da dvomi, da ta prihodek prijavlja davčni, ker je v stanovanju družinski član. "Jaz se na tvojem mestu niti slučajno ne bi selila k tipu. Da ti kasira najemnino, pol pa ti po možnosti še očita, da si profitirala na njegov račun, ker imaš par centov manj za najemnino kot prej? Vem, da je v Ameriki, recimo, nekaj popolnoma običajnega, da če je eden od para lastnik hiše, bo računal partnerju najemnino … meni se to zdi … da se okoriščaš na račun družinskega člana. Naj ostane not najemnik, da ubogi reveži ne bodo prišli na kant," je ostro zaključila.

... spet drugi v prid 'bodoči tašči'.

En izmed članov ji je namreč zapisal tako: "300 je manj od sedanjih 500. Lahko si presrečna. Ali pa povabi fanta, da živita skupaj v tvoji najeti garsonjeri. Fantova starša pa lahko potem oddata stanovanje za 1000 ali več. Bosta imela soliden dohodek iz svojega premoženja."

Drugi je bil podobnega mnenja: "Sicer ne vem, zakaj pričakuješ, da bi ti mama tvojega fanta finacirala stanovanje, ampak ja /.../ Bistveno nižje stroške boš imela kot sedaj, pa bivala boš v ok stanovanju, ne v luknji, ki se ji reče garsonjera. /.../" Tretja pa je dodala: "Dovolj, da svojemu mulcu daje zastonj streho nad glavo, ogromno mladih tega nima za samoumevno, a zdaj bo pa financirala še vse njegove bejbe. In če tega ne naredi, je stara egoistka?"

Trenutni izračuni za ta teden: pade lahko do 20 centimetrov snega

Ne spreglej:

Kako rešiti takšno situacijo?

"On se priseli k tebi, plačujeta vsak polovico, nihče ni nikomur ničesar dolžan," ji je svetoval nekdo. "Če bi bila jaz ta tašča, mi na misel ne pride, da bi kasirala. Želela bi, da pokrijeta vse stroške, to je pa to. Pa bi bila lahko sinova punca 3 mesece ali dve leti, ni važno," se je oglasila še ena mama, nato pa svetovala naslednje: "Če pa se postavim v tvoje čevlje, bi se preselila k fantu, bosta videla, kako funkcionirata, če živita skupaj. Tašči bi plačevala tistih 300 evrov, vsak mesec še kaj na kupček, pa čimprej bi razmišljala, kako s fantom iti na svoje."

Tretja je zapisala, kako sama razume situacijo in kako bi ravnala v primeru, da bi se znašla v njej: "Očitno je tašča bolj ‘praktično’ orientirana – kar včasih ni slabo, še posebej, ker ne vemo, koliko zaupanja ima v sina in njegove odločitve – in želi najprej videti, koliko resna je sploh vajina zveza. Prepričana sem, da ko bosta postala resen in zaupanja vreden par, po možnosti z naraščanjem, tašča ne bo več vztrajala na povrnitvi stroškov. In v resnici mogoče res potrebuje ta denar in se mu ne more odreči." Nato ji je položila na srce: "Ne vrzi puške v koruzo, morda je to preizkušnja za vajino zvezo, ki ti jo je usoda postavila na pot. Jaz bi plačala teh 300 evrov z veseljem, saj bi to bil zame velik napredek – najmanj 300 evrov mesečno prihraniš in živiš v prostornem stanovanju s partnerjem."

Da lahko na tak način pomagata njegovi mami, ki je za stanovanje morda najela kredit, je prav tako skozi izkušnjo svojega sina ena izmed članic zapisala: "Moj sin je plačeval tako svoji bodoči tašči, ki je postala potem resnična tašča. Tašča je kupila stanovanje v LJ na kredit, imela not študente in kasirala ter imela to za pokritje kredita. Potem je prišla not njena hči in ko je prišel še moj sin, je tašča želela vseeno ta denar. Ne vem, koliko je bilo, se nisem vpletala. Sinu je bilo okej, nekaj let je plačeval ta najem, potem sta kupila svoje stanovanje. Sin se ni niti malo pritoževal, ker sta s punco (zdaj je žena in imata dva otroka) itak bila skupaj, je bilo čisto isto ali bi on dal pol in punca pol ali on ves znesek, saj sta imela skupne finance. Vem pa, da je tašči to ful pomagalo, težko bi sama pokrila znesek za kredit. Hočem reči, ni vedno tašča nek zmaj, no!!"

Po vsem tem se je oglasila še ena mama, ki pa je na situacijo pogledala s povsem drugega zornega kota.

"Berem odgovore, ne vem, a imate vsi težave z odnosi," je okarala druge in nadaljevala: "Če so starši sinu dali stanovanje v rabo, če so medsebojni odnosi OK, mu bodo dovolili, da v njem živi s punco-partnerko, stara sta skoraj trideset in ne petnajst. To z najemnino je jasen pokazatelj, da pojdi stran, ampak ne zaradi najemnine, v tej družini šepajo odnosi, na vrat si boš nakopala maminega sinčka, ki se ne zna postaviti zase."

Nato je apelirala na starše s podobno zgodbo: "Sama imam stanovanje, ki ga oddajam, ampak če bi v njem živela hčerka, bi ona plačevala le stroške, vse ostalo bi bilo na meni, s stanovanjem bi razpolagala. Starši moramo zaupati v lastno vzgojo, zaupati otrokom, da so se sposobni samostojno odločati. Verjeti vanje, da imajo prave vrednote. Vedno izhajam iz tega, da danes smo, jutri nas ni … v grob ne odnesemo ničesar."