"Ali sem preveč nesramna, če ji rečem, da se je pač ne tiče?"
"Tašča sprašuje med vrsticami ali direktno kam grem, če grem tja in tja, če bom dolgo? Ker nisem nikomur dolžna pojasnil? Ker sem dovolj stara? Ker nisem nikomur hčera tukaj in imam starše drugje? Je to težko razumet, da se je določene stvari ne tičejo? Pa da ji nisem dolžna prav nobenih računov polagati? Pa ne me narobe razumet, je super ženska, prijazna, rada pomaga, ni škodoželjna, ampak spraševanje, če gre kdo od doma … včasih se sprašujem, ali res moram pojasnjevat ali sem preveč nesramna, če ji rečem, da se je pač ne tiče? Pomagajte!" je na slovenskem forumu potarnala neka ženska.
Ne spreglej:
- Če pri sebi opaziš teh 7 redkih znakov, imaš zagotovo visok IQ (pa se tega sploh ne zavedaš)
- "Ko sva sama, je nor name, v javnosti pa se me sramuje, ker sem ..." (izpoved žalostne Slovenke)
Čeprav se morda sliši skrajno nadležno, pa so mnogi člani stopili prav na taščino stran.
Strinjali so se, da ljudje, ki živijo skupaj, komunicirajo, in to ni nič slabega. Nikoli namreč ne vemo, kaj se nam lahko zgodi. "Če živite pod isto streho, je normalno, da poveš sama (ni potrebno v detajle). Zato, ker odrasli in odgovorni ljudje to počnejo, ko delijo življenje z nekom. Če drugega ne, iz spoštovanja, da druge ne skrbi po nepotrebnem," je njej v bran zapisala ena izmed njih. Podobnega mnenja je bila tudi druga: "Ni to zasliševanje, je le skrb za nekoga, ki živi pod isto streho, in normalni odnosi."
Tretja je iz svojih izkušenj dodala: "Jaz to vprašam tako iz navade, me pa sploh ne zanima v resnici. In moji so se navadil in rečejo. Kam greš?Na kavo. S kom? S kolegom. Evo, tako to zgleda pri nas. Samo toliko, da vem, pa čeprav ne vem. /.../ Praviš, da je ok. No, a ima lahko eno napako, da te vpraša kam greš, a lahko?" Četrta se je strinjala, da je "čisto normalno, da sostanovalcem v hiši poveš, da greš nekam, in približno, kdaj boš nazaj. Saj lahko rečeš, da greš s kolegico na kavo in da ne veš, ali bosta čvekali uro ali tri. Pa če greš v trgovino, še vprašaš, ali tudi njej kaj prineseš."
No, drugi pa so ji ponudili enostavne rešitve:
- "Kam greš – imam opravke. Kdaj prideš – ko opravim. Vedno tako, pa bo vajin pogovor rutina ali pa te ne bo več vpraševala."
- "Za začetek se odseli in vsi tvoji problemi bodo rešeni."
- "Povej ji kot najboljši prijateljici. Grem tja in tja, ne vem kdaj bom prišla, če me slučajno rabiš kaj, svobodno pokliči … ali, še sama dobro ne vem, čas imam ..."
- "Jaz bi ji pa lepo povedala, da me to moti, in bi jo prosila, da neha. Lepa beseda lepo mesto najde. Govorim iz izkušenj, več kot 20 let sem živela skupaj s taščo in tastom. Super smo se razumeli, ker smo si take stvari odkrito povedali. Vedno smo se pogovorili, če komu kaj ni bilo prav, se poslušali in si skušali drug drugemu ustreči. Če so ljudje prijazni in normalni, s pogovorom dosežeš praktično vse. Ne pa z nekimi fintami."
- "Podpisala si to. Se grdo sliši, ampak tako je. Verjetno pa ne dela tega nalašč, če praviš, da je ok. Moč navade. More neki rečt pač."
Kako bi ji pa ti svetovala?
Novo na Metroplay: "Kaj je uspeh? Ugotavljaj, česa te je strah, in to vseeno naredi." | NINA DUŠIĆ HREN
){kind=link}