"Spoznal sem res enkratno žensko, obožujem jo, a težava nastopi, ker njen sin ..." (zapis zmedenega Slovenca)

"Vsak dotik otroka je zame, kot da počnem nekaj, česar ne bi smel. Po drugi strani pa ..." 😢

"Spoznal sem res enkratno žensko, istih let, oba 37. Samo pogledava se in se smejiva. Metuljčke sem čutil prvič v mojemu lajfu. Prijetna, prijazna, ne komplicira. Ne zapravlja. Rada ima hribe, kot jaz. Rada supa, kot jaz. Tako je, kot da bi jo naročil. Zdaj ima malo več kil, ampak me to ne moti. Nikoli me ni. No, njena in moja zgodba je fuc*ed up. Imela je že vse, hišo na Štajerskem, psa, prikolico na morju.

Ampak sta imela z bivšim možem hudo obdobje nasilja. Maltretiranja. Boga je bila.

Čez noč je odšla s sinom v Ljubljano v najem, za kar je šparala leta. Nič noče od bivšega. Živi sama s plačo. On je že drugič poročen privatnik ... No, moja zgodba je še mnogo hujša. Bil sem doma v grozni familiji. Tudi večkrat spolno zlorabljen s strani maminega ljubimca. Oče zapit. Mama nasilna. Moje otroštvo je bilo bežanje pred starši. Spanje na dvorišču. Večkrat lačen kot sit. Ampak so me rejniki lepo vzgojili, pa spravili na tir. Danes pri 37 imam stanovanje v Lj. Avto. Lizing, kredit, službo, … Kar rabim, imam. Mir imam.

Pomiril sem se s preteklostjo. Imam kolege. Punce so prišle in šle. Zaklel sem se, da ne bom imel otrok, ker ne vem, kaj bom z njimi. Vsi grozni dnevi se bodo vrnili. Spomini, ki sem jih potlačil. Nočem več tega. Bežim od otrok že celo odraslo dobo. Zakaj? Zato, ker ko vidim njih, pomislim, kako lepo bi lahko bilo meni. Zakaj jaz? Nisem kompatibilen z njimi.

Hitro, enostavno in poceni: kako preprečiti zmrzovanje avtomobilskih stekel

Zdaj pa nastopi težava. Ona ima sina, star je 10 let. Na začetku je bil plašen, sva bila na distanci. Imava pa vsaj to skupno - nasilnega očeta. Lastni oče plačuje sicer preživnino. Ampak ga ne mara. Tamali je zato zelo prizadet. Oče noče imeti nič z njim. Prej so imeli vse. Zdaj pa ima dvojčka z novo. Ga razumem. Najprej me ni maral. Zdaj, ko je dojel, da drugega kot mene v tej vlogi nima, je postal pa čisto drug.

Ampak jaz tega nisem vajen. Rad bi se stisnil, rad bi na kavču ležal na primer zraven mene, rad bi, da mu pomagam pri nalogah, da hodim na tekme ga gledat. Nogomet.

Zadnjič na eno tekmo nisem prišel, je bil užaljen. Malo smo pri meni doma, malo pri njej. Moja je že izrazila željo, da bi se priselila k meni, da ne plačuje tudi več najemnine. Ja, ok. Samo potem bom moral moj zlati kabinet spremeniti v njegovo sobo. Pa tudi, če bi ga mogoče posvojil. Po toliko časa. No, tukaj je pa zdaj malo dileme.

Ne rečem, je simpatičen, vzgojen, zgovoren fantek. V šoli mu gre. Samo jaz si tega res nisem želel. Potem bi že imel svoje. Pustile so me fajn punce ravno zato, ker sem pojasnil, da zaradi mene ne bodo noseče, in so šle. Vse bi rade familijo. Jaz pa bi rad užival. Ok, če tamalega res posvojim in se poročim. Je opcija. Ampak kolegi mi pravijo vsi, da je z mano zaradi denarja, stanovanja, da naj bežim. Ampak jaz nočem bežat od nje. Obožujem jo. Ma, dam ji ta moj flat. Ni težave za to. Tudi, če tamali za mano kaj podeduje. Po eni strani, če oba zapustim, se mi smilita.

Kot, da sem ju izdal. Pa že tako imata vsega boga za sabo. Res smo vsi trije s fuc*ed up lajfom. Pašemo skupaj. Potem pa zadnjič tamali mi kar ljubčka da na lice … Ko me je objel, ker sem ga peljal v Woop. Sem bil celo uro skakanja šokiran, ker nisem tega vajen.

Otrok, sploh mazastih. Po eni strani bežim od njega, ker ga ne upam niti prijeti. Kaj šele objeti. Vsak dotik otroka je zame, kot da počnem nekaj, česar ne bi smel. Po drugi [strani pa, op. a.] že gledam, kateri tečaj bordanja mu bom plačal. Ma, kam naj grem?" je na priljubljenem forumu svojo težko zgodbo delil Slovenec in na objavo prejel ogromno število spodbudnih komentarjev. "Človek, drži se ju, prišla sta z namenom v tvoje življenje. Verjemi," se je glasil le en izmed njih.

Ne spreglej:

Še nekaj najbolj čudovitih odzivov pa s teboj delimo spodaj:

1.

"Otroci ponavadi potegnejo iz nas ven tisto, kar smo potlačili. Vzami otroka kot priložnost, poslano iz vesolja, da 'pozdraviš' svojo dušo/srce/bit. Poišči si dobrega terapevta in pusti si čutit. Čez kako leto, dve pa mogoče selitev skupaj, ko boš predelal svoja bremena. Vse dobro."

2.

"Najprej se odloči z njegovo mamo, ali bosta skupaj ali ne. Tudi, če še nekaj časa ne živite skupaj, ni nič hudega, samo vedeti morata, ali sta par ali ne. Uradno. Pusti poroko in posvojitev za kasnejši čas. Da te ima nekdo rad, ti to pove in pokaže, je nekaj najlepšega na svetu. Ti si našel niju, onadva tebe. Če se odločiš ostati, vzemi to kot novo upanje, nov začetek nečesa zelo lepega, kar si nikoli nisi mislil, da boš imel.

Otrokovi dotiki pa … Razumem, kaj te moti iz tvoje preteklosti, a podzavestno daješ otroku možnost za naprej. Sprejmi kot dar in čisto ljubezen od otroka, ki te je vzel za svojega in te želi v svoji družbi. Če lahko, mu počasi povej in pokaži, da ti je njegova družba všeč in da ceniš, da se obrača nate in te je vzel za svojega. Pot za nikogar ne bo lahka, a z medsebojno komunikacijo, sodelovanjem, podporo in ljubeznijo boste daleč prišli. Mogoče pa dobiš, kar si si vedno nevede želel. 😉Držim pesti za vse vas! Srečno!"

3.

"Najprej bi rekla takole ... To, da ste iskreno napisali, brez pretiranega olepševanja, je vredno enega spoštovanja in časa z moje strani. /.../ Življenje vam daje priložnost, da popucate svojo greznico. Tako jaz rečem vsej navlaki, ki jo prinesemo v odraslo dobo. Vse družinske vzorce, vse kar nam ne koristi in smo po poti nabrali. Primite bika za roge, kot se reče, in se soočite sami s seboj. Verjetno boste potrebovali kakšno podporo. Poiščite jo. Obstaja kup dobrih terapevtov. To niso psihiatri. Gre za dobre psihoterapevte.

Za to žensko in njenega sina pa bodite hvaležni. Ok … Predporočna pogodba, dogovor glede imetja ... Ja, ok. Se strinjam. S posvojitvijo in poroko pa ni treba z glavo skozi zid. Držim pesti za vse 3. 😉"

4.

"ZMOGEL BOŠ, vem, da boš. Z iskrenostjo do partnerke in dečka ter s pomočjo dobrega terapevta bo prav gotovo šlo. Ni naključij, srečali ste se, vsi trije ranjeni, ker ste se morali. Ljubezen je zdravilo."

5.

"Jaz sem se kar zjokala, ko sem prebrala tole res iskreno povedano zgodbo. Žalostna, ampak na koncu lepa, in upam, da bo tudi srečna. /.../ Fantek je samo odsev tebe. V seveda milejši obliki. Spomni se, kako bi se danes ti počutil pri 10 letih. Tebe so rešili rejniki. Daj fantku priložnost in vrni to, kar si ti dobil, da si danes, kar si, pohvalno sicer, temu fantku. Nekoč bo on, tako kot ti, govoril, da je imel oporo v drugem očetu. Poglej, hitro bo odrastel. Ne bo se več hotel stiskat. Najstnik bo postal in odšel po svoje. Vidva pa lahko uživata še celo življenje skupaj. Želim vam res iz srca vso srečo."

Oglasila pa se je tudi ženska, ki se je znašla v podobni situaciji, in mu svetovala naslednje:

"Evo, od ločenke, nad 40 in zdaj v vlogi mačehe, a skup ne živimo: Nič posvojit. Nič še poročit, morda čez 5 let. Nič delat preko sebe. Terapijo zase. Selitev, možna, morda v večje, da ne bo drame in ohraniš svojo sobo. Jaz imam tud probleme s pastorkom. Ne poznava se še. Rabiva čas. Otrok te ima rad, taki so, se navežejo. Sprejmi ljubezen.

Povej mu, da sam nikoli nisi imel želje po otroku, da pa se razumeš z njim in si tega vesel, otroci razumejo ogromno. Ne pozabi, da otrok, ko bo star 15, bo samo okoli laufal. Vedno manj rabijo. Za tisti fuzbal si pa vzami čas, ko ti bo. Otroci hitro grejo, a veš … Ostaneta pa vidva."

Resnične Izpovedi